Animoku @ Comics, manga & Co. - 1. del

UVODNE BESEDE

V ponedeljek, 6. avgusta 2012 je bila v Vetrinjskem dvoru v Mariboru ob 19. uri otvoritev razstave Comics, manga & CO., ki jo je v sodelovanju z zavodom Maribor2012 pripravil Goethe-Institut Ljubljana in ki si jo bo še možno ogledati vse do 31. avgusta. Dogodka se je udeležila tudi naša skupina. A ker so še posnetki in fotografije vedno v obdelavi, smo se odločili, da vam bomo poročilo o dogodku podali v več delih.

Razstava Comics, manga & Co. nikakor ni razstava o posameznih vrstah stripov iz različnih koncev sveta, temveč razstava o tem, kako so te različne vrste stripov vplivale na nemške ustvarjalce. To je torej razstava o novem nemškem stripu, pri katerem je možno opaziti vplive različnih znanih in manj znanih svetovnih risarjev oz. risark stripov bodisi iz ZDA bodisi iz Japonske bodisi od kod drugod.

V prvem delu našega večdelnega članka vam bomo torej posredovali, kaj sta o tej razstavi zapisali osebi, ki sta zanjo odgovorni in ki sta skupaj s pomočjo Goethe-Instituta to potujočo razstavo sploh omogočili, in sicer Eva Maria Schmitt iz nemškega Goethe-Instituta in kurator ter publicist Matthias Schneider:

Ko je Johann Wolfgang von Goethe leta 1830 videl sekvenčne zgodbe v slikah ženevskega učitelja Rodolpha Töpfferja, je bil poln hvale za novi žanr in ga je spodbujal k njihovi objavi. Ker za tovrstno kobinacijo pisave in slike še ni obstajal pojem, jih je Töpffer opisal kot litérature en estampes (grafična literatura) in roman dessiné (risani roman). Danes temu pravimo strip in Töpfer velja za enega prvih risarjev stripov. Z Goethejevo spodbudo je Töpffer utemeljil tradicijo, ki je preko Bilderbögen, enostransko tiskanih pol s slikami in kratkimi besedili, del Wilhelma Buscha, časopisnih stripov in satiričnih tednikov Kladderadatsch in Simplicissimus vodila k evropskemu in zlasti nemškemu stripu. Kljub tej dolgi tradiciji so se se nemški risarji in risarke stripov, z redkimi izjemami, vse v devetdeseta leta zgledovali po pripovednem in oblikovnem stilu francoske in ameriške stripovske kulture.

Andreas Platthaus je naslovil svoj kataložni esej Nemški strip se je vrnil, k čemur bi naj predvsem pripomogla ponovna združitev Nemčije. Kajti predvsem risarke in risarji ter umetniki in umetnice iz nekdanje Nemške demokratične republike so posredniki novih estetskih impulzov, tako s poseganjem po tradicionalnih grafičnih in tiskovnih tehnikah kot tudi z uporabo aktualnih umetniških oblik, kot sta streetart, ulična umetnost, in računalniška grafika. Predstavniki stripovske avantgarde - ki je vzklila po združitvi -, kot so Anke Feuchtenberger, Henning Wagenbreth in Martin tom Dieck, delujejo danes kot profesorji za ilustracijo in svobodno oblikovanje ter vzgajajo generacijo risarjev in risark, ki radovedno eksperimentira z možnostmi pripovedovanja v slikah. Če so bili nemški stripi pred nekaj leti v tujini komaj opaženi, pa je na mednarodni ravni prišlo do preobrata. Zaradi raznolikosti in individualnega slikovnega ter pripovednega jezika zbujajo nemški stripi vse večje zanimanje in so čedalje bolj priznani.

Goethe-Institut in Mathias Schneider sta pripravila potujočo razstavo, ki predstavlja dve generaciji nemških risarjev in risark stripov: stripovsko avantgardo, ki je utrla pot samostojni nemški stripovski kulturi, ter generacijo mlajših risarjev in risark, katerih publikacije odlikujejo novi estetski in pripovedni vidiki. Razstavljena dela trinajstih risarjev in risark bi težko združili pod skupen stilistični pojem, saj so njihove tehnike in oblike pripovedovanja in publikacij zelo različne.

Risbe avtobiogrfskih ali nadrealističnih, zgodovinskih ali fantastičnih pripovedi, stripovske reportaže in literarne priredbe nastajajo med drugim z računalnikom ali scratchboard tehniko (kjer avtor praska risbo v črno ploščo iz kartona), s svinčnikom, tušem ali risalnim ogljem. Avtoricam in avtorjem je skupna želja po odkrivanju novih možnosti izražanja s sliko in pisavo; hočejo se osvoboditi utesnjujočih formalnih določil stripa ter medij močneje usmeriti v grafiko, slikarstvo in ilustracijo. Ali bodo njihove publikacije označili za strip, slikovno zgodbo ali grafični roman, prepuščajo drugim, kajti sami so se teh oznak osvobodili, da lahko pripovedno obliko individualno prilagodijo zgodbi. Poleg tega je nemška stripovska scena zelo aktivna, nastajajo risarski kolektivi, umetniki in umetnice objavljajo antologije v samozaložbi ali kot izdajatelji, udeležujejo se mednarodnih festivalov ter razstavljajo v muzejih, kulturnih društvih in galerijah. Poživljajoča dinamika nemške stripovske kulture se kaže tudi v gostoti stilističnih zasnov publikacij. Razstava Comics, manga & Co. Novi nemški strip in katalog z besedili Matthiasa Schneiderja ponujata obiskovalcu vpogled v raznovrsten svet nemških stripov. Dodatne obširne informacije najdejo obiskovalci tudi na spletni strani Goethe-Instituta: www.goethe.de/comics

Z majem 2010 gre razstava faksimilov risb in grafik na svetovno turnejo po Goethe-Institutih. Posebej se zahvaljujemo vsem udeleženim, ki so prispevali k uresničitvi razstave in kataloga, predvsem pa seveda risarkam in risarjem za sodelovanje in konstruktivno podporo pri izboru eksponatov, založbam za možnost uporabe slikovnih datotek, Andreasu Platthausu za uvodni esej, Jacqueline Todd za prevod besedil in Hansu Baltzerju za grafično oblikovanje razstave in kataloga. (Prevod: Alenka Kreft)

In tako je torej 6. avgusta 2012, po več kot dveh letih potovanja po svetu, ta razstava končno prišla tudi na slovenska tla. S temi uvodnimi in zahvalnimi besedami Schmittove in Schneidrja pa zaključujemo naš prvi del večdelnega članka. V drugem delu, ki bo na voljo v nasldnjih dneh, pa si boste lahko prebrali uvodni esej Andreasa Platthausa, ki nosi naslov Nemški strip se je vrnil: Risarke in risarji ter tendence zadnjih dvajsetih let, v katerem je pobliže predstavil vseh 13 risarjev, katerih dela si lahko ogledate na tej razstavi.

SE NADALJUJE ...
(če želite brati dalje, kliknite tukaj)