Hobit: Nepričakovano potovanje je predzgodba znamenite trilogije Gospodar prstanov in se dogaja 60 let prej. Zgodba govori o hobitu Bilbu, ki ga nekega dne nepričakovano obišče vešč Gandalf in ga povabi na pustolovščino, vendar ga Bilbo zavrne. Še istega večera ga obišče trinajst škratov (katerih imena si je tako ali tako nemogoče zapomniti), prav tako pa se vrne tudi Gandalf, ki razkrije Bilbu načrt. Tako se hobit, ki sprva ni hotel na pustolovščino, odloči, da se bo odpravil s to nenavadno druščino na pot k Samotni gori, kjer je nekoč bilo škratje kraljestvo. A sedaj tam prebiva strašen zmaj Smaug, ki straži zaklad, katerega so škratje zbirali mnoga leta. Tako se petnajst sopotnikov odpravi na nevarno pustolovščino, na kateri srečajo trole, orke, vilince in druga bitja, ki prebivajo v Srednjem svetu.
Tudi tokrat je na režiserski stolček sedel Peter Jackson (trilogija Gospodar prstanov, King Kong), vendar sta mu pri samem podvigu pomagala še Guilermo del Toro (Hellboy, Favnov labirint) in Andy Serkis (King Kong, Od deklice do bejbe), ki je prav tako glas in svoje gibe posodil Gllomu. Glede na to, da je tokrat imela vajeti v rokah dvojica kar izkušenih in priznanih režiserjev, je končni izdelek dokaj bleda senca Gospodarja prstanov. Še več. Avtorji so se odločili 300-stranski Tolkienov roman razvleči na tri skoraj triurne filme in tako dodali mnogo stranskih zgodb v preprosto pripovedko o junaštvu. Hobit se tako preveč trudi biti epska pustolovščina v stilu Gospodarja prstanov, da v bistvu ravno zaradi tega zaide s prave poti.
Režiser je v film nabasal tolikšno mero stranskih likov in zgodb, da se gledalcu na trenutke začne dozdevati, kot da film nekje na polovici izgubi rdečo nit zgodbe in jo skuša vse do konca zopet najti, kar mu tudi deloma uspe. Vse stranske zgodbe delujejo preveč vrinjene in dajejo filmu prej nekakšen epizodičen pridih. Tako Nepričakovano potovanje deluje zgolj kot prva epizoda od treh in ne kot ena zgodba razdeljena na tri dele.
Povrhu vsega so stranski liki popolnoma nedodelani. Razen Bilba, Thorina in Gandalfa so ostali člani druščine popolnoma zanemarjani in jim Jackson ni namenil posebne pozornosti. Prav tako je osrednji lik prvega filma prej Gandalf kot Bilbo, saj ga je Jackson v vseh kadrih, v katerih se je pojavil, enostavno preveč potiskal v ospredje.
Za glasbo je ponovno poskrbel Howard Shore (Ko jagenjčki obmolknejo, trilogija Gospodar prstanov, Somrak saga: Mrk), ki je tukaj bolj ali manj zgolj recikliral svoje skladbe iz Gospodarja prstanov, k temu pa mogoče dodal nekaj novih, a je kljub temu uspel pričarati nekakšen nostalgičen občutek in nas uspel vrniti v Srednji svet.
Tudi vrnitev Golluma je bila zabavna popestritev, za katero je v celoti poskrbel Andy Serkis, ki je Golluma odigral in prizore z njim tudi sam režiral. Tako so ti prizori posledično tudi najbolj zabaven in domiseln del filma, saj se v njih odražata igralčeva srčnost in trud, ki ju je vložil v to bitje.
A kljub vsem tem slabostim je Hobit: Nepričakovano potovanje vseeno gledljiv in zabaven film, ki pa žal hitro potone v pozabo. Jackson ima sicer še dve možnosti, da popravi ta malce grenak priokus v naslednjih dveh nadaljevanjih in skuša zgodbo razvijati malce hitreje. Zaenkrat mu je prvi del le deloma uspel, vendar še vseeno kaže potencial, da se iz vsega tega razvije epska fantazijska pustolovščina, kakršno si vsi želimo.
7/10
Režiser je v film nabasal tolikšno mero stranskih likov in zgodb, da se gledalcu na trenutke začne dozdevati, kot da film nekje na polovici izgubi rdečo nit zgodbe in jo skuša vse do konca zopet najti, kar mu tudi deloma uspe. Vse stranske zgodbe delujejo preveč vrinjene in dajejo filmu prej nekakšen epizodičen pridih. Tako Nepričakovano potovanje deluje zgolj kot prva epizoda od treh in ne kot ena zgodba razdeljena na tri dele.
Povrhu vsega so stranski liki popolnoma nedodelani. Razen Bilba, Thorina in Gandalfa so ostali člani druščine popolnoma zanemarjani in jim Jackson ni namenil posebne pozornosti. Prav tako je osrednji lik prvega filma prej Gandalf kot Bilbo, saj ga je Jackson v vseh kadrih, v katerih se je pojavil, enostavno preveč potiskal v ospredje.
Za glasbo je ponovno poskrbel Howard Shore (Ko jagenjčki obmolknejo, trilogija Gospodar prstanov, Somrak saga: Mrk), ki je tukaj bolj ali manj zgolj recikliral svoje skladbe iz Gospodarja prstanov, k temu pa mogoče dodal nekaj novih, a je kljub temu uspel pričarati nekakšen nostalgičen občutek in nas uspel vrniti v Srednji svet.
Tudi vrnitev Golluma je bila zabavna popestritev, za katero je v celoti poskrbel Andy Serkis, ki je Golluma odigral in prizore z njim tudi sam režiral. Tako so ti prizori posledično tudi najbolj zabaven in domiseln del filma, saj se v njih odražata igralčeva srčnost in trud, ki ju je vložil v to bitje.
A kljub vsem tem slabostim je Hobit: Nepričakovano potovanje vseeno gledljiv in zabaven film, ki pa žal hitro potone v pozabo. Jackson ima sicer še dve možnosti, da popravi ta malce grenak priokus v naslednjih dveh nadaljevanjih in skuša zgodbo razvijati malce hitreje. Zaenkrat mu je prvi del le deloma uspel, vendar še vseeno kaže potencial, da se iz vsega tega razvije epska fantazijska pustolovščina, kakršno si vsi želimo.
7/10
Ni komentarjev:
Objavite komentar