Blood-C: The Last Dark. Japonska, 2012. Režija: Naoyoshi Shiotani. Glasovi: Nana Mizuki (Saya Kisaragi), Kenji Nojima (Fumito Nanahara), Ai Hashimoto (Mana Hiiragi), Atsuhi Abe (Itsuki Tomofusa), Jun Fukuyama (Dog). Animirana fantazijska akcijska grozljivka. 110 minut.
Kri-C: Poslednja tema se nadaljuje tam, kjer se je serija končala. Saya se ponovno zaveda vsega in je odločna, da se bo maščevala Fumitu za vse, kar ji je storil. Zato se odpravi v Tokio, kjer je v veljavi odlok za zaščito mladih, ki mladini prepoveduje ponočevanje, internet pa je pod nenehnim policijskim nadzorom, kar je privedlo do tega, da je uporniška skupina Surrit napovedala Fumitu vojno. Saya se pridruži tej skupini, ki kmalu naleti na informacije o organizaciji Tower, ki bi naj stala za Fumitom in izvajala grozovite poskuse na ljudeh.
Kot veste, že serija ni bila noben presežek, zato je vseeno obstajalo upanje, da se bodo ustvarjalci s filmom popolnoma oddolžili, ampak žal z ogledom filma upanje vse bolj upada. Od začetne sekvence, ki je v bistvu vrhunec filma, se dogajanje seli iz enega nesmisla v drugega. Zgodba se po prvi četrtini filma spremeni v pravo zmešnjavo, ki skuša najti neko logiko, ki je enostavno ni, kar privede tudi do akcijskih prizorov, ki so enostavno sami sebi namen. Vse skupaj pa se zaključi v nadvse banalni razjasnitvi razlogov za Fumitova dejanja tako v seriji kot tudi filmu.
Poleg vseh teh neskladij pa film reciklira tudi elemente iz serije, saj gledalcu nikakor ne more uiti, da je vse, kar se pojavi v filmu, videl že v seriji. Tako so tukaj spet elementi prevare, laži, skrivnosti in še marsičesa. Če to ni uspelo že v seriji, zakaj so morali ponovno uporabiti enak recept za film? Na to vprašanje boste zaman iskali v filmu odgovor, saj se v filmu pojavijo številna druga vprašanja, na katera pa se ustvarjalci niti niso trudili odgovarjati. Čeprav se zadeva zaključi, boste na koncu imeli več vprašanj kot odgovorov.
Kar pa se tiče animacije, je na eni strani tipična za dečve iz CLAMP-a, ki kar meni nič tebi nič reciklirajo v filmu Watanukija iz xxxHolic, kar celotni zadevi doda še več nesmisla, pa čeprav gre za neke vrste "fanservice", na drugi strani pa je dodana še popolnoma neskladna in nedodelana računalniška animacija, ki deluje zelo ceneno in nesmiselno. Narisane figure tako delujejo v računalniški okolici kot lutke iz papirja.
Tudi posojevalci glasov so opravili obupno delo, saj likom nikakor ne uspejo dahniti življenja, kar bi ta film nujno potreboval. No, mogoče še Nani Mizuki (Saya) in Ai Hashimoto (Mana) to nekoliko uspeva, medtem ko ostali liki nikakor ne pridejo do izraza.
Edina dobra plat filma je spremljevalna glasba, ki jo je skomponiral Naoki Sato (Rurouni Kenshin, Eureka Seven, X) in ki je je za takšen izdelek vsekakor škoda. Ampak kljub temu ne doseže tiste epskosti, ki sta nam jo servirala Mark Mancina in Hans Zimmer pri Kri+ (Blood+).
Če torej film primerjamo s serijo, je slednji še veliko slabši, saj ne premore niti podobnega preobrata zgodbe, kot smo ga bili deležni pri seriji. Poleg tega je oropan vsakršne smiselne povezave med scenami, ki delujejo kot nizi video spotov, kateri bi naj predstavljali neko celoto. Ta animejski film je enostavno porazen izdelek Production I.G.-ja, ki je franšizi zaenkrat zadal smrtni udarec. Upamo lahko samo, da iz sveta Kri-C ne bo več nobenih nadaljevanj.
2/10
Ni komentarjev:
Objavite komentar