Drzni par (2013)

The Heat. ZDA, 2013. Režija: Paul Feig. Igrajo: Sandra Bullock, Melissa McCarthy, Demian Bichir, Marlon Wayans, Michael Rapaport, Jane Curtin, Spoken Reasons, Dan Bakkedahl, Taran Killam, Michael McDonald, Thomas F. Wilson, Peter Weireter. Akcijska komedija. 117 minut.

Sarah Ashburn (Sandra Bullock) je ambiciozna FBI agentka, ki si močno želi napredovanja, zaradi česar je kolegi ne marajo. Ko jo pošljejo v Boston, da bi razkrila identiteto mamilaškega kralja Lassena, naleti na bostonsko policistko Shannon Mullins (Melissa McCarthy), ki se policijskih zadev ne loteva ravno po predpisih in je zelo teritorialna, saj Ashburnovo neprestano ovira pri njeni preiskavi in ji jo s tem zelo otežuje. A sčasoma le skleneta kompromis, da bosta sodelovali in ujeli Lassena. Ampak s tem se resnične težave, na katere Boston zagotovo ni pripravljen, šele začnejo.

Bullockova se je s tem filmom končno vsaj deloma otresla nekoliko lesene igre, ki se je je prijela v zadnjih nekaj letih, kar je bilo zelo dobro portretirano pri njeni spremembi iz zadrte agentke FBI v sproščeno dečvo srednjih let. Tako je dokazala, da pri svojih 49 letih še vedno vsebuje nekaj tiste otročje igrivosti, ki smo je gledalci bili deležni v začetku njene kariere. McCarthyjeva pa po drugi strani ne pokaže nobenega presežka, temveč uspešno reciklira podobno recepturo, ki sta jo z režiserjem Paulom Feigom uporabila že pri Družicah. Tako se pri njej ponovno srečamo z vulgarnim vokabularjem in pretiravanjem tako na besedni kot tudi vizualni ravni, hkrati pa sam humor postavlja na nekoliko višjo raven, saj ni dosežen s smešnimi enovrstičnicami, temveč kompleksnejšimi šalami.

Ampak za razliko od Feigovih Družic, kjer se je McCarthyjeva odlično ujela z glavno igralko Kristen Wiig, pa se je z Bullockovo le deloma, saj Bullockova enostavno ne doseže njene ravni in jo zato McCartherjeva v večini scen popolnoma zasenči. Tako gledalec dobi občutek, kot da je Ashburnova v filmu zgolj kot dopolnilo, medtem ko je celotna pozornost usmerjena bolj ali manj v Mullinsovo, saj o njej izvemo prav vse, medtem ko o Ashburnovi dobimo le občasne informacije.

Sama zgodba je predvidljiva in klišejska, na kar že nakazuje sama najavna špica filma, ki deluje kot začetek nekega cenenega akcionerja iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Ampak ravno v tej predvidljivosti in klišejih se skriva čar, saj jih režiser uporablja namenoma in se iz njih norčuje na takšen ali drugačen način, vendar mu to le deloma uspeva v celoti izkoristiti, saj velikokrat šale uidejo z vajeti in namesto smešnosti vzbujajo zgražanje ter izpadejo nadvse neokusno.

Prav tako kot zgodba so klišejski tudi stranski liki, saj imamo nadvse zadrtega DEA agenta Craiga (Dan Bakkedahl), ki ga moti vsakršno vmešavanje drugih vladnih agencij, FBI agenta Levyja (Marlon Wayans), ki se spogleduje s sodelavkami, tudi z Ashburnovo, ki ga takoj zavrne, in načelnika bostonske policije Woodsa (Thomas F. Wilson), ki ... O, glej ga zlomka, tukaj ne kriči on na svoje podrejene, temveč ga podrejeni zmerjajo, da nima jajc, kar je presenetljiv preobrat še enega klišeja.

Tudi glasbena podlaga spominja na filme iz sedemdesetih. Za njo pa je poskrbel Michael Andrews, ki ima v svojem opusu že tako glasbo iz Feigovega prejšnjega filma Družice in filmov, kot so Donnie Darko, Petletna zaroka in Predobra zame.

Drzni par ni torej noben mejnik v žanru komedije, kot so bile Družice, vendar pa kljub temu premore veliko komičnih situacij, ki ga uvrščajo malce nad povprečnost svojega žanra. In glede na uspeh komedije se vsekakor lahko nadejamo, da bodo hollywoodski vohljači denarja zahtevali še njeno nadaljevanje in skušali izmolsti vse, kar se le da, po čemer je studio Fox vsekakor znan. Gre torej za tipično komedijo z nekaj vulgarnimi in pretiranimi šalami, ki bodo enim všeč, spet drugi pa se bodo zgražali, kako neokusne so šale v nekem filmu sploh lahko.

6,5/10