The Wolverine. ZDA, 2013. Režija: James Mangold. Igrajo: Hugh Jackman, Tao Okamoto, Rila Fukushima, Hiroyuki Sanada, Svetlana Khodchenkova, Hal Yamanouchi, Will Yun Lee, Ken Yamamura, Famke Janssen, Patrick Stewart, Ian McKellen. Fantazijska akcijska pustolovščina. 126 minut.
Logan (Hugh Jackman) po dogodkih iz filma Možje X: Zadnja bitka (X-Men: The Last Stand) živi samotno življenje in ne najde miru pred svojo preteklostjo. Nekega dne ga na Japonsko pozove prijatelj Yashida (Hal Yamanouchi, Ken Yamamura), kateremu je pred mnogimi leti rešil življenje. A ko prispe v Tokio, kmalu ugotovi, da ima Yashida druge načrte. Ker si umirajoči prijatelj ne želi umreti, Logana prosi za njegovo nesmrtnost, s čimer bi Logana napravil smrtnega, saj je prepričan, da si tega želi. Ampak Logan ga zavrne in kmalu zatem Yashida premine. Tistega večera se nekaj zgodi tudi z Loganom, ki na prijateljevem pogrebu, ko skušajo jakuze ubiti Mariko, Yashidovo vnukinjo (Tao Okamoto), ugotovi, da se mu zadane rane več ne celijo. Tako je hočeš nočeš pahnjen v samo središče spletk, prevar in skrivnosti družine Yashida.
Wolverine je že šesti film iz Možje X univerzuma in drugi samostojni film o neustrašnem Rosomahu, ki sicer služi kot uvertura v Možje X: Dnevi prihodnje preteklosti (X-Men: Days of Future Past), vendar deluje tudi odlično kot samostojen film. Jackman, ki Rosomaha upodablja prav tako že šestič, če seveda štejemo Može X: Prvi razred (X-Men: First Class), kjer se je zgolj pojavil in nevljudno odslovil Charlesa Xavierja (Profesor X) in Erica Lansherja (Magneto), je tokrat resnično posegel globoko v dušo tega Marvelovega kakrakterja in ga portretiral z izjemno natančnostjo. Na platnu tako zaživita tako dar kot tudi prekletstvo, ki ju prinaša Loganova sposobnost kot mutant.
Poleg Jackmana (Avstralija, Možje X) pa so h globini filma pripomogli tudi stranski karakterji, kot so Mariko in Yukio (Rila Fukushima), kateri imata obe svojo zgodovino - Mariko kot očetovo orodje, da se dokoplje do moči, in Yukio kot sirota, ki jo je Yashida sprejel v družino, da bi svoji vnukinji bila kot sestra, ter Jean Grey, ki se pojavlja v Loganovih mislih in ponazarja večino njegovega trpljenja ter ki jo je ponovno upodobila Famke Janssen (Možje X, Ugrabljena). Ostali liki, predvsem tisti, ki predstavljajo negativce, so sicer malce nedodelani, ampak je to vsekakor razumljivo, saj se Wolverine v veliki meri osredotoča na Loganove notranje demone.
Tako je režiserju Jamesu Mangoldu (Dežela policajev, Hoja po robu, Kot noč in dan) uspelo odlično prekrmariti med osebno dramo in romanco, ki jo je začinil z ravno pravšnjo mero akcije, ter je tako ustvaril enega izmed boljših izdelkov iz filmskega univerzuma o Možeh X, katerega mogoče prehiti samo še Vaughnov Prvi razred. Povrhu vse te osebne drame pa se v filmu odlično prepleta tudi marsikatera budistična filozofija, postavitev zgodbe na Japonsko pa samo še dodatno podkrepi vso to tenkočutnost in globino osrednjih karakterjev, ki smo ju gledalci vsekakor pogrešali pri prvih dveh filmih o Xavierjevih mutantih, ki ju je režiral Bryan Singer (Osumljenih pet, Vzoren učenec).
Kot sem že omenil, je akcijska plat filma samo dopolnilo k sami zgodbi, kar je pri poletnih blockbusterjih prava redkost, saj so po navadi prekomerno začinjeni z eksplozijami in računalniško animacijo, ki je v Wolverinu sicer ne manjka, vendar je razumno izkoriščena. Kot primer lahko vzamemo spopad na drvečem vlaku, ki je zares spektakularen in DePalmovsko (Misija: Nemogoče) izpeljan, ali pa spopad z orjaškim samurajem, ki samo še podkrepi skoraj brezupen položaj in trpljenje osrednjega junaka.
Film vsekakor ima tudi negativne plati, ki pa sicer ob vsej tej globini zgodbe ne pridejo bistveno do izraza. Kot sem že omenil, so ena izmed slabosti nekoliko nedodelani negativci, kot drugo slabost pa bi lahko omenil še nekoliko slabotno glasbeno podlago, za katero je odgovoren Marco Beltrami (Jaz, robot, Hellboy, Krik), ki ima v svojem repertoarju tako odlične glasbene izdelke kot tudi slabe, in žal glasbena podlaga v Wolverinu spada v drugo skupino.
Wolverine vsekakor ni zgolj povprečen stripovski izdelek in vsak, ki si ga bo ogledal, mu bo bodisi resnično všečen film bodisi resnično nevšečen. Tisti, ki torej cenite zgodbo, ki si drzne seči globoko pod površje in razglabljati o številnih vprašanjih človeške duše, vsekakor ne boste razočarani; tisti, ki pa iščete v filmu preprosti akcijski tobogan brez vsakršne globine, pa tega vsekakor ne boste dobili. In tako mora Jekleni mož, ki je vsekakor razočaranje tega poletja, krono letošnjih poletnih stripovskih priredb zaenkrat predati Rosomahu, ki je vsekakor boljši film v skoraj vseh pogledih.
8,5/10
Ni komentarjev:
Objavite komentar