Čudež v celici 7 (2013)

7beonbangui Seonmul. Južna Koreja, 2013. Režija: Hwan-Kyung Lee. Igrajo: Seung-yong Ryuu, Shin-hye Park, So-won Kal, Man-shik Jeong, Dal-su Oh, Jung Tae Kim. Komična drama. 127 minut.

Yong-Goo (Seon-yong Ryuu) je duševno moten oče samohranilec, ki skrbi za svojo sedemletno hčerko Ye-Seung (So-won Kal). Po sila skrivnostnem in nenavadnem incidentu, v katerem je ob življenje hčerka načelnika policije, ki je približno enake starosti kot Ye-Seung, Yong-Sooja obtožijo posilstva in umora. Tako pristane v zaporu, natančneje v celici številka 7, kjer čaka na sojenje. Sprva ga sovražijo tako pazniki kot tudi zaporniki, vendar kaj kmalu ugotovijo, da nikakor ne more biti takšen človek, kot so ga prikazali policija in mediji. Ko enemu od zapornikov reši življenje, mu ta izpolni željo in mu omogoči snidenje s hčerjo kar v zaporniški celici, s čimer pa si vsi jetniški cimri nakopljejo hude težave. A kmalu tudi upravitelj zapora uvidi, da se za primerom Yong-Gooja skriva veliko več, kot se zdi na prvi pogled, in začne tudi sam podrobneje brskati po primeru.

V navalu vseh vizualnih navlak, tako iz kalifornijskega filmskega mesta kot tudi iz Južne Koreje, Japonske in Kitajske, je ta tenkočutna in nadvse prisrčna komična drama prava filmska poživitev za dušo vsakega filmskega navdušenca. Režiser Hwan-Kyung Lee (Kocka sladkorja, Prvak) res odlično prepleta komične elemente z dramatičnimi, tako da šale delujejo nadvse iskreno in domiselno, poleg tega pa istočasno izražajo tudi življenjske nazore tako na sarkastičen kot tudi ironičen način.

Seon-Yong Ryuu (Vojna puščic, Prva linija) se je v vlogi duševno motenega Yong-Gooja res odlično izkazal, še bolje pa se je izkazala mala So-won Kal, za katero je vloga sedemletne Ye-Seung predstavljala prvi nastop pred filmsko kamero. Odraslo Ye-Seung pa je upodobila Shin-hye Park, ki je doslej igrala zgolj v južnokorejskih dramskih serijah. Vsa ta igralska trojica je svoje vloge odigrala zelo verodostojno in neverjetno tenkočutno, tako da ob njihovih nastopih gledalec enostavno ne more ostati ravnodušen.

Tako igralci kot tudi režiser so tako uspeli ustvariti pravo tempirano emocionalno bombo, ki bije od začetka pa vse do konca, ko z emocionalnostjo, prisrčnostjo in ganljivostjo zadene v polni meri, za kar vsekakor poskrbita Ryuu in Kalova, ki resnično lepo pričarata nezlomljivo vez med očetom in hčerjo, ki je prežeta s toliko ljubezni, da se bo morda našel celo kdo, ki bo trdil, da je malce pretirana. Piko na i pa vsekakor doda še Parkova v podobi Yong-goojeve odrasle hčere, ki emocionalnost spravi še raven više.

Film vsekakor ni brez napak, saj morda nekatere poglede življenja, predvsem zaporniško življenje, malce preveč olepšuje, ampak tega mu nikakor ne gre zameriti, saj skuša skozi to idiličnost prikazati, da obstajajo vrednote, za katere se je vredno boriti; da obstajajo prijatelji, ki ti pomagajo v stiski; da sovraštvo ni prava rešitev; da je ljubezen med prijatelji in družino pomembna ter vredna premagovanja trnove poti; in da nikoli ne okrivi nekoga po nedolžnem.

V vsem tem morju sporočil, ki jih režiser res pretanjeno in skrbno niza enega za drugim skozi različne komične ter srce parajoče situacije, pa je v ospredju zgodba o očetu in hčerki, ki je povsem preprosta in vsakdanja, ampak ravno zaradi tega zareže naravnost v srce, kot je na podoben način to storil že Hachiko: Zgodba o psu režiserja Lasseja Hallströma. Obema je enako to, da sta povsem minimalistična in preprosta, vendar ravno zaradi tega toliko bolj udarna pri igranju na gledalčeva čustva.

Enostavno lahko rečem, da je film resnična mojstrovina, ki bo očarala in omajala še tako neomajnega človeka. S svojo preprosto zasnovo in resnično močnimi liki se lahko mirne volje kosa z vsakršno puhlo kot tudi manj puhlo hollywoodsko produkcijo. Škoda le, da je naša država tako filmsko zaprta, saj bi si takšen film bilo prav lepo ogledati na velikem platnu. Preprosto čudovit film.

9/10