Ao no Exorcist Gekijouban. Japonska, 2012. Režija: Atsushi Takahashi. Glasovi: Nobuhiko Okamoto, Jun Fukuyama, Kana Hanazawa, Kazuya Nakai, Rie Kugimiya, Ayahi Takagaki, Daisuke Ono, Eri Kitamura, Hidenobu Kiuchi, Hiroshi Kamiya. Animirana fantazijsko-akcijska pustolovščina. 89 minut.
Rin Okamura (Nobuhiko Okamoto) je skupaj z bratom Yukiojem (Yun Fukuyama) in prijateljico Shiemi (Kana Hanazawa) na lovu za demonom. A preprosta izganjalska naloga se kaj kmalu prelevi v pravo razdejanje mesta. Sredi vsega tega Rin uspe rešiti tudi majhnega dečka, ki se je znašel sredi navzkrižnega ognja med eksorcisti in demonom. Ampak izkaže se, da je ta deček, ki mu je ime Usamaro (Rie Kugimiya), v resnici demon. Ker ga vsi želijo odstraniti, se Rin odloči, da bo pazil nanj. Medtem se mesto pripravlja ne veliki festival, ki ga praznujejo vsakih 11 let, in v tem času se prav tako začno dogajati čudne stvari, saj ljudje začnejo popolnoma zanemarjati svoje delo.
Animirani film Plavi eksorcist je v bistvu stranska zgodba istoimenske animejske serije, za katerega ogled vam ni nujno treba gledati serije, vendar pa je kljub temu priporočljivo, saj posamezni stranski liki v filmu niso posebej predstavljeni in se lahko zaradi tega gledalcu zdijo površni ter zgolj kot lepotni dodatek k animeju. Kar se tiče osrednjih dveh likov, Rin in Yukioja, pa gledalec v obliki spominov dobi delček informacij glede dogajanja v seriji, ki v bistvu za zgodbo v samem filmu tako ali tako ne igra bistvene vloge.
Režiser Atsushi Takahashi, ki je sodeloval kot animator že pri seriji in za katerega je to celovečerni prvenec, je v filmu ohranil animacijo na podobni ravni kot v seriji, le da je tukaj še malce bolj dodelana. Pohvalno je tudi, da je uporaba računalniške animacije resnično na minimalistični ravni, saj so demoni, ki bi jih prej bilo smiselno in veliko lažje animirati kar računalniško, animirani kar klasično. To pa daje samemu filmu nek dodaten čar.
Sama zgodba sicer ni nič posebnega, saj je je zgolj za ščepec, vendar je ravno dovolj privlačna in zanimiva, da gledalca ohrani pred zaslonom. Še posebej dobro je predstavljen odnos med Rinom in Usamarojem, ki nosi tudi kar nekaj moralnih sporočil. Tako med njimi najdemo sporočila, ki pravijo, da drugačnost ni nujno nekaj slabega, da se je motiti človeško (v primeru animeja tudi demonsko), da brez nesrečnih spominov ne more biti srečnih in obratno. In še bi lahko naštevali.
Kot v seriji je za glasbeno podlago tudi tokrat poskrbel Hiroyuki Sawano (Guilty Crown, Attack on Titan), ki pa je za razliko od naslovov v oklepaju tokrat opravil nekoliko slabše delo, saj glasba enostavno ne pride tako do izraza, kot smo od njega vajeni. S podobno težavo se je soočal tudi pri seriji, tako da v tem primeru ta glasbena podlaga spada med njegove nekoliko slabše izdelke, vendar še vseeno ne tako zelo slabe, da ne bi bili za poslušati.
Film torej deluje po podobni recepturi kot serija in ne prinaša nič revolucionarnega v sam shonenski žanr, ampak vseeno dokaj uspešno niza že preverjene formule in jih s pridom izkorišča. Vsebuje tudi prikupne stranske like, ki uspejo samo dogajanje napraviti zanimivo ter pričarati tudi določeno mero dramatičnosti. Pri tem predvsem izstopa demon Usamaro. Kratko malo lahko rečem, da gre za prikupen anime, s katerim si gledalec vsekakor lahko krajša čas, vendar pa od njega nikakor ne more pričakovati neke resne globine kot na primer pri animejih Makotoja Shinkaija ali Mamoruja Hosode.
7/10
Ni komentarjev:
Objavite komentar