R.I.P.D. ZDA, 2013. Režija: Robert Schwentke. Igrajo: Jeff Bridges, Ryan Reynolds, Kevin Bacon, Mary-Louise Parker, Stephanie Szostak, James Hong, Marisa Miller, Robert Knepper, David Ratray. Fantazijska akcijska komedija. 96 minut.
Nick (Ryan Reynolds) je bostonski policist. Ko se skupaj s partnerjem Hayesom (Kevin Bacon), s katerim sta na eni izmed nalog ukradla zlato, in specialci odpravi na lov za iskanim zločincem, se iskanje sprevrže v pravi strelski obračun. Hayes to zmešnjavo izkoristi in umori Nicka, ki se že naslednji trenutek znajde v Uradu za pokojnike, kjer mu dajo na izbiro poslednjo sodbo ali stoletno delo za Urad. Nick se odloči za slednje in dodelijo ga nadvse nenavadnemu policistu Royu (Jeff Bridges), ki je v bistvu pravi pravcati kavboj. Roy in Nick sta tako že od samega začetka na bojni nogi, a ko na eni izmed nalog naletita na zlato s podobnimi simboli, kakršni so bili na zlatu, ki ga je ukradel Nick, se izkaže, da se ne obeta nič dobrega in da mora ta nenavadna dvojica le najti skupno noto, če želi ugotoviti, kaj vse to pomeni.
Režiser Robert Schwentke (Pogrešana na letalu, Žena popotnika v času) se je s stripovskim materialom soočal že pri filmu Upokojeni, oboroženi, nevarni (RED), kjer se je vsekakor odrezal veliko bolje kot pri tem filmu. Za to bi morda lahko krivili scenariste, vendar je treba priznati, da tudi pri zgoraj omenjenem filmu niso slednji bili nič kaj bolj priznani, pa je Scwentke vseeno uspel potegniti iz zgodbe, likov in samega dogajanja najboljše, kar se je dalo. V čem torej leži težava tega filma?
Prvič. Izvirnost ideje je povsem očitna, saj je nikakor ni. Čeprav Schwentke vedno znova skuša speljati film svojo pot, se vedno znova ujame v senci filmske trilogije Možje v črnem, v kateri sta slovela Will Smith in Tommy Lee Jones. No, saj je zasnova povsem podobna, le da imamo tukaj namesto nezemljanov mrtvake, ki lomastijo po obličju našega planeta. Tako se ob gledanju filma nikakor ni mogoče otresti misli, da gledamo nekakšno nenavadno obliko agenta K-ja v podobi Jeffa Bridgesa, ki sicer svojo vlogo odigra zanimivo in odštekano zabavno, vendar nikakor ne dovolj odštekano zabavno, kot je to storil v filmski mojstrovini Veliki Lebowski.
Drugič. Verbalni humor se oklepa enovrstičnic kot pijanec plota in povrhu skuša iz njih izžeti še kakšno globljo šaljivo misel, kar mu občasno celo uspe, vendar pa v veliki meri ustreli v prazno in smo gledalci tako soočeni s ponavljanjem ter drugačno formulacijo že uporabljenih šal, ki sčasoma enostavno izgubijo tisti humorni naboj.
Tretjič. Večina likov, razen osrednjih dveh, je popolnoma praznih in nimajo nikakršne globine. V filmu so zato, ker pač morajo biti. Edino, kar pride do izraza sta dva odnosa - med Nickom in njegovo ženo Julio (Stephanie Szostak) ter med Nickom in Royem, medtem ko odnos med Nickom in Hayesom deluje povsem nepomemben in neznaten ter je gledalcu ob tej izdaji povsem vseeno. Tudi Kevin Bacon tokrat igra povsem medlo in brez pravega zagona, čeprav se je v vlogi zlikovca vedno dobro znašel, še posebej v filmih, kot so Divja reka, V pasti in Možje X: Prvi razred. Tukaj pa nikakor ne najde tistega pravega ritma.
Četrtič. Tudi glasbena podlaga, za katero je poskrbel Christophe Beck (Prekrokana noč, Pod toskanskim soncem), je zelo neizvirna, saj skladbe delujejo kot predelava skladb iz filma Možje v črnem, kjer je za glasbo poskrbel veliko bolj izkušeni in vsekakor veliko boljši Danny Elfman. To še samo dodatno potrdi dejstvo, da je sam film zabredel globoko v senco filma, po katerem se več kot očitno zgleduje in iz katerega si sposoja večino idej.
In petič. Računalniška animacija v filmu je po eni strani resnično grozna, saj se dejansko vidi, kdaj je uporabljena, spet po drugi strani pa so uporabljeni različni detajli, ki jo napravijo dobro. In tako ves čas niha od slabe do dobre, kar v določenih trenutkih kvari izkušnjo ogleda, v določenih pa niti ne tako zelo. Ampak za film, katerega produkcija je stala 130 milijonov ameriških zelencev, bi se vsekakor lahko bili malce bolj potrudili.
Da pa ni vse tako črno, kot se zdi, pa je treba poudariti, da neverbalni humor v filmu močno izstopa in je vsekakor veliko boljši od verbalnega. Komične situacije, v katerih se znajdeta naša junaka, se kar vrstijo. Največji komični učinek pa je dosežen ravno z avatarji, podobami, ki v svetu živih, delujejo kot krinka policistov Urada za pokojnike. Tako je Nickov avatar stari Kitajec, Royev pa prsata blondinka. Glede na situacijo režiser ves čas izbira, v kateri podobi bomo osrednja lika videli. In tako si gledalec večkrat zaželi, da bi določene scene videl raje z uporabo avatarjev (Royeva vožnja z razprtimi nogami, Royjevo jahanje Nicka, ko padata z zgradbe itd.).
Kot še ena plus točka za film pa je vsekakor sam Urad, saj je resnično duhovito zgrajen in deluje za tako napredno ustanovo kot nekakšen predpotopni oddelek, na katerega je čas popolnoma pozabil in ni bil prenovljen že več stoletij. Na to nakazujejo veliko zobničasto kolesje v trezorju, ki deluje kot titanska notranjost analogne ročne ure, in pošiljanje sporočil po dejanskih ceveh v vedrih, v katerih se nahajajo listi papirja.
R.I.P.D ima torej vsekakor pravi naslov, saj je pravi "rip-off" oz. kopija filma Možje v črnem, ki ne zahteva nobene uporabe malih sivih celic. Humor je plehki in tako slab, da je že dejansko smešen, stranski liki pa popolnoma prazni in nezanimivi. Če torej pričakujete odlično komedijo, ki ima prebrisane in resnično globokomiselne šale, potem to zagotovo ni film za vas. Če pa si samo želite ogled filma, ki zahteva popolno odsotnost možganov, potem pa vsekakor navalite nanj. Za kratkočasenje je ravno dober, vendar pa nikakor ni to material za kinematografe, saj deluje prej kot nek televizijski film, s katerim si lahko krajšate čas na dolgočasno nedeljsko popoldne.
4,5/10
Ni komentarjev:
Objavite komentar