47 Ronin. ZDA, 2013. Režija: Carl Rinsch. Igrajo: Keanu Reeves, Hiroyuki Sanada, Ko Shibasaki, Tadanobu Asano, Min Tanaka, Jin Akanashi, Masayoshi Haneda, Hiroshi Sogabe, Takato Yonemoto, Hiroshi Yamada, Shu Nakajima, Cary-Hiroyuki Tagawa, Rinko Kikuchi, Neil Fingleton, Natsuki Kunimoto. Fantazijska akcijska pustolovščina. 119 minut.
Japonska, 17. stoletje. V Aku gospodar Asano (Tanaka) in njegovi samuraji na lovu v gozdu najdejo dečka mešane krvi. Kljub pregovarjanju njegovih varuhov, da je deček demon, se Asano odloči, da ga bo vzel s sabo v palačo. Tako deček, ki mu je ime Kai (Reeves), odrašča skupaj z Asanovo hčerko Miko (Shibasaki). Nekaj let kasneje Ako ob sprejemu šoguna Tsunayoshija (Tagawa) gosti turnir, katerega se udeleži tudi gospodar Kira (Asano) iz Nagata, ki se že od nekdaj želi polastiti Aka. Tako skupaj s svojo coprnico (Kikuchi) skuje zloben načrt, pri katerem uročita Asana, da ta poskuša ubiti Kira. Ker je s tem poskusom umora onečastil svoj položaj, ga šogun obsodi na smrtno kazen s harakirijem, medtem ko Ako preda v roke Kiru ter odredi, da se Miko poroči z novim gospodarjem. Ob gospodarjevi smrti vsi Asanovi možje postanejo ronini, samuraji brez gospodarja, Kaija pa Kira proda kot sužnja, a Oishi (Sanada), vodja Asanovih samurajev, ni pripravljen vreči puške v koruzo in celo leto ujetništva kuje načrt, kako se maščevati Kiru.
47. ronin je režijski prvenec Carla Rinscha, kar je precej nenavadna odločitev studia, da je zaupal tak visokoproračunski projekt tako neizkušenemu režiserju. Rinsch je sicer ustvaril soliden vizualni spektakel, vendar pa žal v vsem ostalem film zelo peša, kar pa ni v celoti režiserjeva krivda, saj se je po številnih informacijah studio zelo vmešaval v nastajanje filma in je končni izdelek povsem drugačen od prvotno zamišljenega. Ta film je torej še en dokaz, da vmešavanje studia v režiserjevo vizijo, prinaša prej negativne posledice. Glede na tako medel izdelek je vprašanje, ali bo Rinsch še sploh dobil kakšno možnost za režijo kakšnega filma.
Vsa krivda pa ne leži zgolj pri režiserju in studiu, temveč tudi pri scenaristu Chrisu Morganu (Hitri in drzni 3-6), saj se je pri nastajanju scenarija premalo poglobil v japonsko zgodovino in je film postavil v popolnoma napačno obdobje. Vedeti je treba, da zgodba o 47 roninih sega v 18. stoletje in ne v 17. stoletje, kot je to predstavljeno v filmu. Poleg tega zgodba sloni na domnevno resničnem dogodku, ki pa je v tem filmu dobil mitološki in mistični pridih. Poleg tega zgodba zelo peša, saj na začetku predstavi Japonsko kot deželo, ki je zaprta za tujce, a že v naslednjem trenutku smo priča t. i. Holandskemu otoku, kjer kar mrgoli tujcev.
Vizualni učinki in scenografija sta sicer res sapojemajoči, čeprav kostumografija ni vedno najboljša. Ampak kljub temu so posnetki okolice, pa naj bo ta ustvarjena s pomočjo računalniške animacije ali resnična, res odlični in idilični ter istočasno omogočajo razlikovanje med dobrim in zlim. 47. ronin je torej še en dober primerek, da je vrhunska animirana ekstravaganca najboljše, kar znajo američani ponuditi od visokoproračunskih filmov, saj so učinki zares primerljivi s tistimi v Avatarju Jamesa Camerona. No, saj je tudi zgodba primerljiva s tisto v Avatarju, kar pa vsekakor ni pohvalno.
Kar pa se tiče same igre, pa bom rekel tako: Na eni strani je Reeves končno uspel pokazati nekaj življenja in zaigrati nekoliko drugačno vlogo kot tisto iz Matrice, zaradi česar se je v skoraj vsakem filmu zdelo, kot da igra Nea, spet na drugi strani pa so japonski igralci, kot so na primer Sanada, Tagawa, Shibasaki in Tanaka, delovali povsem naučeno, saj bi bilo veliko bolje, da bi dialogi potekali v japonščini. Ob ogledu tako film izpade, kot da gledalec gleda neko ceneno sinhronizacijo kakšnega azijskega filma. Tako med japonsko igralsko zasedbo najbolj izstopa Kikuchijeva kot spletkarska čarovnica, ki istočasno uspe izraziti svojo šaljivo in strašno plat s svojo povsem razuzdano naravo in različno obravanima očesoma.
Hollywoodski pogled na zgodbo o 47 roninih je torej povsem zvodenel projekt, ki pa vsekakor ponudi tisto, kar od njega pričakuješ, in sicer predvidljivo zgodbo, veliko računalniških efektov in veliko spopadov z meči. Moteče je zgolj, da je film prirejen za najstniško publiko in ne vsebuje skoraj nič, kar bi morda pritegnilo nekoliko starejšega gledalca, in sicer krvavih spopadov, ki smo jih vajeni iz samurajskih filmov. Film je vsekakor gledljiv, vendar hitro potone v pozabo, saj gre zgolj za povprečen izdelek.
5,5/10
47. ronin je režijski prvenec Carla Rinscha, kar je precej nenavadna odločitev studia, da je zaupal tak visokoproračunski projekt tako neizkušenemu režiserju. Rinsch je sicer ustvaril soliden vizualni spektakel, vendar pa žal v vsem ostalem film zelo peša, kar pa ni v celoti režiserjeva krivda, saj se je po številnih informacijah studio zelo vmešaval v nastajanje filma in je končni izdelek povsem drugačen od prvotno zamišljenega. Ta film je torej še en dokaz, da vmešavanje studia v režiserjevo vizijo, prinaša prej negativne posledice. Glede na tako medel izdelek je vprašanje, ali bo Rinsch še sploh dobil kakšno možnost za režijo kakšnega filma.
Vsa krivda pa ne leži zgolj pri režiserju in studiu, temveč tudi pri scenaristu Chrisu Morganu (Hitri in drzni 3-6), saj se je pri nastajanju scenarija premalo poglobil v japonsko zgodovino in je film postavil v popolnoma napačno obdobje. Vedeti je treba, da zgodba o 47 roninih sega v 18. stoletje in ne v 17. stoletje, kot je to predstavljeno v filmu. Poleg tega zgodba sloni na domnevno resničnem dogodku, ki pa je v tem filmu dobil mitološki in mistični pridih. Poleg tega zgodba zelo peša, saj na začetku predstavi Japonsko kot deželo, ki je zaprta za tujce, a že v naslednjem trenutku smo priča t. i. Holandskemu otoku, kjer kar mrgoli tujcev.
Vizualni učinki in scenografija sta sicer res sapojemajoči, čeprav kostumografija ni vedno najboljša. Ampak kljub temu so posnetki okolice, pa naj bo ta ustvarjena s pomočjo računalniške animacije ali resnična, res odlični in idilični ter istočasno omogočajo razlikovanje med dobrim in zlim. 47. ronin je torej še en dober primerek, da je vrhunska animirana ekstravaganca najboljše, kar znajo američani ponuditi od visokoproračunskih filmov, saj so učinki zares primerljivi s tistimi v Avatarju Jamesa Camerona. No, saj je tudi zgodba primerljiva s tisto v Avatarju, kar pa vsekakor ni pohvalno.
Kar pa se tiče same igre, pa bom rekel tako: Na eni strani je Reeves končno uspel pokazati nekaj življenja in zaigrati nekoliko drugačno vlogo kot tisto iz Matrice, zaradi česar se je v skoraj vsakem filmu zdelo, kot da igra Nea, spet na drugi strani pa so japonski igralci, kot so na primer Sanada, Tagawa, Shibasaki in Tanaka, delovali povsem naučeno, saj bi bilo veliko bolje, da bi dialogi potekali v japonščini. Ob ogledu tako film izpade, kot da gledalec gleda neko ceneno sinhronizacijo kakšnega azijskega filma. Tako med japonsko igralsko zasedbo najbolj izstopa Kikuchijeva kot spletkarska čarovnica, ki istočasno uspe izraziti svojo šaljivo in strašno plat s svojo povsem razuzdano naravo in različno obravanima očesoma.
Hollywoodski pogled na zgodbo o 47 roninih je torej povsem zvodenel projekt, ki pa vsekakor ponudi tisto, kar od njega pričakuješ, in sicer predvidljivo zgodbo, veliko računalniških efektov in veliko spopadov z meči. Moteče je zgolj, da je film prirejen za najstniško publiko in ne vsebuje skoraj nič, kar bi morda pritegnilo nekoliko starejšega gledalca, in sicer krvavih spopadov, ki smo jih vajeni iz samurajskih filmov. Film je vsekakor gledljiv, vendar hitro potone v pozabo, saj gre zgolj za povprečen izdelek.
5,5/10
Ni komentarjev:
Objavite komentar