Japonski "Zajčji otok"

Na nek način se zdi otok Okunošima v zahodnem delu japonskega celinskega morja Seto slaba destinacija za dopustovanje. Ne samo da leži v odročni regiji, tudi noben most ne vodi do njega, tako da se nanj lahko pride samo s čolnom ali ladjo. Potem pa je tukaj še njegova temačna preteklost. V dvajsetih, tridestih in zgodnji štiridesetih letih prejšnjega stoletja je japonska cesarska vojska na tem otoku imela skriti laboratorij za izdelavo kemičnega orožja. S tem si je ta otok prislužil zloglasna vzdevka, kot sta Otok srupenega plina in Izbrisani otok.

A na srečo so se v povojnem času na Okunošimi ustalile bolj miroljubne dejavnosti. V bstvu je otok v zadnjih nekaj letih postal priljubljena turistična destinacija. Če se sprašujete, zakaj, lahko razlog najdete v njegovem drugem imenu, pod katerim je poznan, in sicer Zajčji otok. Za razliko od številnih mačjih otokov je Okunošima s svojo 4,3 kilometre dolgo obalo domovanje okoli 700 divjih zajcev.

Otok z ostalim delom države povezujeta dve trajektni liniji. Za popotnike, ki prihajajo s Kjušuja ali iz mest največjega otoka Honšu, kakršni sta Tokio in Kjoto, je najprimernejša pot z visokohitrostno železniško linijo Šinkansen do postaje Mihara v prefekturi Hirošima. Od tam se je treba voziti proti jugu kakšnih 20 minut po železniški liniji Kure do postaje Tadanoumi, od koder lahko kar pešačite do pristanišča, kjer trajekti izplujejo na 13-minutno plovbo do otoka Okunošima. Druga alternativa pa je, da se vkrcate na trajekt v pristanišču Sakari na otoku Omišima v prefekturi Ehime. Ker je Omišima del kolesarske poti Šimanami Kaido je to tudi izvrstna priložnost za kolesarske popotnike, saj je za pot do Sakarija treba napraviti samo 20-minutni obvoz. Tudi tukajšnji trajekti dosežejo Okunošimo v manj kot 15 minutah.

Šimanami Kaido

Ni treba niti poudariti, da je otok priljubljena destinacija za družine, ki si želijo ogledati te dolgouhe prebivalce, ki jih lahko zagledaš že, ko stopiš s trajekta. S pristanišča Sakari prvi trajekt izpluje ob 9. uri zjutraj, tako da so dolgouhi navihančki ob prihodu prvih obiskovalcev že pripravljeni na zajtrk, kar je tudi razlog, da mnogi s sabo prinesejo vrečke z zeljnimi glavami, narezanim korenjem in drugo zelenjavo, ki jo dajejo tem žvercam z dolgimi uhlji. A nikakor ne smete pozabiti, da so to vseeno divje živali, zato se je treba držati nekaj pravil in varnostnih ukrepov. Znaki svarijo, naj se živali ne hrani iz roke, da bi obiskovalce obvarovali pred ugrizi, ki bi lahko privedli do kakršnekoli okužbe. Čeprav so ta bitja videti srčkana, se obiskovalce tudi naproša, naj živali ne prijemajo ali se podijo za njimi. A dejstvo je, da se v bližini ljudi počutijo udobno, tako da ne bodo odskakljali stran, tudi če se jim človek približa.

Med domačini krožijo tudi govorice, da so ti dolgouhci potomci poskusnih zajčkov iz laboratorija strupenih plinov, čeprav bivši zaposleni zagotavljajo, da so se vseh živali znebili, ko so proti koncu 2. svetovne vojne zavezniške sile zaprle ustanovo. A najbolj verjetna razlaga sega v 70. leta prejšnjega stoletja, ki pravi, da bi naj takrat na Okunošimi na prostost izpustili osem zajcev iz nekega vrtca na enem izmed bližnjih otokov. Če bi na otoku bilo ujetih osem ljudi, potem bi bilo samo še vprašanje časa, kdaj bi nekdo med njimi nehal preživljati noč sam. Enako velja za zajce, ki so dobro poznani po tem, da opravljajo svojo biološko dolžnost po ohranjanju vrste tako, da ustvarijo največjo možno naslednjo generacijo, kar je tudi razlog, da je Zajčji otok danes to, kar je.

Obiskovalcem, ki si želijo biti v bližini zajcev 24 ur na dan, je omogočeno tudi to, saj je na Okunošimi možno preživeti tudi noč, in sicer v obmorskem območju za kampiranje ali hotelu. V slednjega zajcem ni dovoljeno, od območja za kampiranje, kjer si prenočevalci postavljajo šotore, pa jih ločuje nizka ograja. Čeprav zajce opaziš skoraj na vsakem koraku, pa jih je največ moč najti na travnati površini v bližini hotela.

Med hotelom in pristaniščem vozi tudi avtobus, a če ga zamudite, se ni treba bati, saj je do pristanišča zgolj 10 minut hoje, ob kateri lahko uživaš v lepotah celinskega morja Seto. Pot do pristanišča vodi tudi mimo centra za obiskovalce, v notranjosti katerega lahko izveste več o ekosistemu otoka, medtem ko si zunaj lahko ogledate zanimive skulpture oz. simulatorje zajčjih ušes.

Japonski običaj pravi, da je ob obisku spodobi obdarovati gostitelja. Če se torej prikažete na otoku, brez da bi obdarovali dolgouhe prebivalce, potem je v hotelu mogoče za 100 jenov, kar je približno 0,72 €, kupiti skodelico z zajčjo krmo ali za 540 jenov, kar je približno 3,86 €, majhno vrečko s krmo. Pri tem se očitno ni treba bati, da bo kaj krme ostalo, saj so te majhne žverce očitno skoraj nenasitne. Ob tolikšni količini se glede tega tudi ni treba čuditi. Poleg tega se vsi dolgouhci zdijo skoraj enaki, saj so očitno vsi iste vrste, a kljub temu nekateri med njimi najdejo načine kako izstopati. Nekateri torej izstopajo tako, da stopijo na zadnje tace in vstanejo, spet drugi pa tako, da so še bolj ljubki od svojih že tako ljubkih bratov in sester.

A kljub temu, da so tako ljubki, morajo obiskovalci glede nečesa paziti. Te majhne zverinice si rade izkopljejo jamice, v katerih počivajo. V njih se očitno počutijo zelo udobno, ampak vsekakor se ne obremenjujejo s tem, da bi jih po počitku ponovno zakopali. Rezultat je, da so tla na Okunošimi prepredena z luknjami, v katere lahko stopi nič hudega sluteč obiskovalec in se spotakne. Ravno zato je treba ob obisku otoka biti na vsakem koraku pazljiv, ali pa se korak konča na zadnjici, morda pa tudi z zvinom gležnja ali udarcem v koleno.

Ta majhna "luknjasta" neprijetnost sicer ni nobena ovira, saj je, kot poročajo na strani RocketNews24, obisk Okunošime oz. Zajčjega otoka pravo doživetje, ki ga odkritosrčno priporočajo. Zapisali so celo, da je edina slabost v tem, kako zelo si želijo iti nazaj.

Vir:
Prevod in priredba članka z RocketNews24