Akcijski filmi pogosto zaidejo v veliko mero klišejev in akcijskih prizorov, ki nimajo nobenega smisla, a na srečo John Wick ni takšen akcijski film. V dobri uri in pol se film premeteno poigrava z vsemi klišeji akcionerjev in nam ponudi vratolomno ter neizprosno akcijo.
Kot je za akcijske filme značilno, zgodba ni ravno zapletena; v bistvu je čisto preprosta: John Wick (Keanu Reeves) se sooča z izgubo žene, ki je, preden je umrla, poskrbela, da ne bo sam žaloval za njo, saj mu na večer po njenem pogrebu dostavna služba dostavi psičko z imenom Daisy. A neke noči v njegovo stanovanje vlomijo nepridipravi, ki Wicka pretepejo, ubijejo psičko in mu ukradejo avto. Pri vsem tem pa se ne zavedajo, da so pravkar storili napako svojega življenja, saj je John Wick upokojeni elitni plačani morilec, ki se je po tem incidentu odločil priti iz pokoja.
Keanu Reeves (Matrica, Hitrost) je v tem filmu dokazal, da še ni ravno za odpis. Po lanskem flopu 47. ronin se vrača v eni izmed njegovih boljših vlog zadnjih let. Kot hkrati hladnokrven morilec in ljubeč mož se je res odlično odrezal. Poleg tega je zanimiva tudi ostala zasedba, med katero izstopata predvsem Willem Dafoe (Nimfomanka, Spider-Man) in Ian McShane (Deadwood, Pirati s Karibov: Z neznanimi tokovi), pa tudi Alfie Allen (Igra prestolov) in Michael Nyqvist (Dekle z zmajskim tatujem, Misija Nemogoče: Protokol Duh) kot Iosef in Viggo Tasarov, glavna negativca filma.
Akcijski prizori so neizprosni, krvavi in izredno dobro skoreografirani, čeprav se nikakor ne morejo kosati z vsekakor najboljšim akcijskim filmom lanskega leta - Racija 2: Berandel. A več kot očitno je, da se niti noče. Medtem ko je film Racija 2 ubral pot resnega akcionerja, se John Wick oklepa tudi malce šaljivih aspektov, saj so dialogi na trenutke namerno klišejski in tako pri gledalcu vzbudijo muzanje, hihitanje in celo smeh. Poigravanje s tipičnimi prijemi akcijskih filmov se je ustvarjalcem res izplačalo, povrhu pa v filmu ni zaznati nobene računalniške animacije, kar je neke vrste homage starim akcijskim klasikam iz 80. in 90. let prejšnjega stoletja. Skratka, Johnu Wicku je uspelo nekaj, pri čemer so vsa tri nadaljevanja Plačancev na celotni črti pogrnila: narediti dobri, stari, klasični hollywoodski akcioner.
Za Chada Stahelskija in Davida Leitcha je to režijski prvenec. Pred vsem tem je prvi sodeloval kot kaskaderski koordinator pri projektih, kot so Plačanci, Igre lakote in V kot vroče maščevanje, slednji pa pri Lovca na čarovnice, Bournova zapuščina in Speed Racer. Poudariti je tudi treba, da sta zaslužna za nastanek studia Lionsgate, kateri je Johna Wicka tudi izdal. Kot prvenec jima je film torej odlično uspel, povrhu vsega pa je film za ameriške standarde tudi nizkoproračunski projekt, kar ga napravi še toliko bolj zanimivega, saj sta dokazala, da tudi z omejenimi sredstvi lahko napraviš odličen film, ki se lahko kosa z marsikatero visokoproračunsko produkcijo.
John Wick je vsekakor prijetna osvežitev v filmskem svetu, ki gledalcu omogoča umik od prekomerne računalniško animirane navlake. Je akcijski film, ki od gledalca ne zahteva preveč razmišljanja, temveč zgolj to, da se zlekne v svoj sedež v temi dvorane in uživa v odličnih akcijskih prizorih, ki so mu servirani na platnu. Film je krvava in (ne)moralna zabava, ki jo bo cenil vsak oboževalec akcijskih filmov.
OCENA: 8,5/10
Ni komentarjev:
Objavite komentar