Anastasia Steele (Dakota Johnson) je študentka angleške literature, ki ravnokar končuje s študijem. Ker želi pomagati prijateljici, ki je zbolela, se odloči, da bo ona opravila intervju z milijarderjem Christianom Greyjem (Jamie Dornan), ki pa se izkaže za mladenko usoden, saj se vanj zaljubi. Težava je samo, da ima Christian veliko skrivnost, za katero le malokdo ve. In tako se Anastasijin svet obrne na glavo, saj milijarderja pestijo nadvse nenavadna erotična nagnjenja.
Sodeč po zgoraj omenjeni zgodbi bi lahko našteli kar nekaj do neke mere podobnih filmov, kakršna sta na primer Devet tednov in pol (Nine 1/2 Weeks) s Kim Basinger in Mickeyjem Rourkom ter Slačipunce (Showgirls), ki velja za najslabši film Paula Verhoevena, bolje poznanega kot režiserja kultnega erotičnega trilerja Prvinski nagon (Basic Instinct). Glede na zgodbo bi lahko sem prišteli še romantično komedijo Čedno dekle (Pretty Woman). Kaj imajo ti filmi skupnega? V vseh se dekle spogleduje z bogatašem. Ne samo to. V vseh so bogati dedci tudi pravi šarmerji z manekenskimi potezami. Film Petdeset odtenkov sive se v tem pogledu ne razlikuje, saj si ideje sposoja iz vseh dosedanjih erotičnih kinematografskih podvigov, a žal za skoraj petdeset odtenkov slabše.
Knjige sem se sicer lotil brati, a žal nisem prišel niti čez prvo poglavje, saj je res obupno napisana (še Dr. Romani so bolje). Tako od tega filma tako ali tako nisem pričakoval kaj dosti, a me je vseeno razočaral, saj je še veliko slabši od pričakovanega. Če pogledamo samo igralce, lahko rečem, da Johnsonova še nekako solidno odigra svojo vlogo, a težava se pojavi pri Dornanovi upodobitvi Greyja, ki se na platnu iz zastrašujočega mazohista prelevi v karikaturo samega sebe.
Scenarij je sicer spisala Kelly Marcel (Saving Mr. Banks, Terra Nova), vendar ji tokrat očitno ni najbolje uspel, saj dramatični dialogi delujejo vse prej kot dramatično. V bistvu vzbujajo ravno nasprotno, in sicer smeh, tako da gledalec na trenutke dobi občutek, kot da gleda prekomerno pocukrano romantično komedijo ali kakšno mehiško žajfnico. Še dobro zrežiran pornič premore boljše dialoge in dogajanje z več zgodbe kot pa ta razvlečena dvourna uspavanka.
No, da ne izpustim še najpomembnejšega dela - erotike. Te pa je res samo za ščepec. Še mehki porniči pokažejo več in veliko bolje od tega, kar lahko gledalec vidi v tem filmu. Poleg tega so erotične scene na trenutke tako razvlečene, da postanejo že dolgočasne. Tako smo cel čas omejeni na joškice in ritko Johnsonove in Greyjevo zadnjico, medtem ko vse scene, ki bi naj bile sporne, v bistvu na zaslonu sploh niso vidne, še posebej ne zadnja, ki bi naj bila najbolj kontroverzna. Presneto, še v Kristusovem pasjonu (Passion of the Christ) so si upali prikazati bičanje, ki je bilo vsekakor bolj krvavo od tega božanja kože.
V bistvu sta edina plusa filma zračni posnetki mestne in podeželske pokrajine, ki jih je režiserka Sam Taylor-Johnson (Nowhere Boy) prikazala res estetsko, in solidna glasbena podlaga, za katero je poskrbel mojstrski Danny Elfman, kar je napravilo film vsaj do neke mere gledljiv.
Če torej pogledamo na film kot celoto, ima veliko več minusov kot plusov, pa še tisti plusi, kar jih ima v bistvu niso ravno pomembni za celotno sliko. Če povem drugače, je film propaganda za denar in znamke (Apple, Gucci, Audi ...), saj je njegovo sporočilo jasno: Če si bogat, si lahko privoščiš prav vse v vsakršnem smislu, in sicer od dragih blagovnih znamk do izživljanja nad drugimi. Enostavno porazna komercialna produkcija, ki bo potešila in zadovoljila samo najstniška dekleta, medtem ko ostalih ne bo niti navlažila.
OCENA: 2/10
Ni komentarjev:
Objavite komentar