Stekleni prestol: Klišejska fantazijska romanca (kritika)

Celaena Sardothien je osemnajstletna morilka, ki služi dosmrtno kazen v rudniku soli v Endovierju, ker je storila fatalno napako in se pustila ujeti. A nekega dne ji Dorian Havilliard, sin kralja Adarlana, ki jo je obsodil na dosmrtno jetništvo, in poveljnik kraljeve straže Chaol Westfall ponudita rešilno bilko. Celaena bi naj zastopala princa v smrtonosnem turnirju in tako postala kraljeva prvakinja ter žrtvovala nekaj let svojega življenja za umazane posle neusmiljenega adarlanskega kralja, v zameno pa bi si tako izborila svobodo. Osemnajstletnica sprejme ponudbo, a kmalu ugotovi, da je turnir in žrtvovanje nekaj let življenja še njena najmanjša skrb, saj jo čaka veliko večja usoda, kot si lahko sploh zamišlja.

Zgodba romana Stekleni prestol je razdeljena na dva dela. Prvi del je osnovna zgodba polna misterijev, napetosti, prelivanja krvi in odkrivanja lastne osebnosti ter poslanstva, drugi del pa romanca, ki vključuje ljubezenski trikotnik med Celaeno, Dorianom in Chaolom. Medtem ko je prvi del zgodbe zanimiv in nadvse napet, pa drugi del zgodbe vključuje tako klišejske prijeme, ki so pretirano pocukrani in očitni, da bralec ne ve niti, ali je romanca res tako slabo skovana ali je zgolj namerno takšna. Ob branju romantičnih poglavij se enostavno porodi ena samcata misel - tako slabo in osladno, da je že dejansko dobro in zabavno. Poleg tega pa romanca zelo zavira potek osrednje zgodbe, saj si avtorica z ljubezenskim trikotnikom res vzame čas in skozi njega razvija osebnosti osrednjih treh akterjev.

In če smo že pri likih v knjigi, začnimo kar z osrednjim, ki je Celaena Sardothien. Sarah J. Maas to "deklino" predstavi kot najboljšo morilko v celi Erilei, vendar je njeno osebnost začrtala tako absurdno, da bralec s težavo pogoltne vse te informacije o njej, saj vedno znova zabrede v takšne ali drugačne težave, iz katerih se nikakor ne zna rešiti sama. Po eni strani je Celaena zanimiv lik, po drugi pa nadležen in popolnoma neodločen, kar že boleče spominja na Katniss Everdeen iz Iger lakote. Nikakor ne morem razumeti, kako lahko ameriške fantazijske avtorice ustvarijo močne ženske karakterje, ki v prisotnosti dveh tipov popolnoma pogrnejo. Podobno kot v Igrah lakote gre omahovanje med dvema tipoma tudi tukaj pošteno na živce in v razne ekstreme.

Naslednji lik, ki ga je treba omeniti je Chaol Westfall, poveljnik kraljeve straže, ki sprva več kot očitno sovraži Celaeno, a se počasi začne ogrevati zanjo. Žal je njegova osebnost tako klišejska in monotona, da je bralcu nadležen že od prve strani, ko se pojavi. Njegova razklanost med domoljubnostjo in ljubeznijo je tako patetična, da mu enostavno lahko rečeš "idiot". Občasno je celo še bolj neodločen od Celaene, kar ga naredi občasno resnično nadležnega.

Edina v celoti dobra plat osrednje trojice je Dorian Havilliard, princ, ki je sicer plejboj, ampak za razliko od njegovega očeta zelo dobrosrčna oseba. Vsekakor se tudi on ogreje za Celaeno, a za razliko od Chaola je njegova ljubezen povsem normalna in nevsiljiva. Poleg tega ga avtorica predstavi kot zelo osamljeno osebo, ki v življenju na dvoru ne najde nobene utehe, saj v senci svojega očeta nima nikakršne besede. Ta osamljenost in življenje v senci zastrašujočega očeta napravita ta lik za enega izmed bolj zanimivih v celotni knjigi, ki več kot očitno skriva veliko več, kot se zdi na prvi pogled.

Med stranskimi liki pa izstopa princesa Nehemia iz kraljestva Eyllwe, ki je nadvse skrivnostno dekle in se hitro spoprijatelji s Celaeno. Čeprav dekle deluje dobrodušno in odkritosrčno, pa bralec vseeno dobi občutek, da se za to princeso skriva še nekaj več, da nekaj prikriva in ima nekakšne načrte v Adarlanu, saj ji mnogi pripisujejo sodelovanje z eyllweški uporniki. Nehemia je tako še drugi zelo zanimiv lik v celotni knjigi, katere ozadje bralce sčasoma začne še bolj zanimati.

Če se sedaj vrnem k sami zgodbi, je žal treba priznati, da je osrednji del zelo kratek in je večino pozornosti namenjene ljubezenskemu trikotniku, kar bo sicer zadovoljilo nadebudne najstnice, ki sanjajo o svojih sanjskih princih, a bo žal razočaralo večino oboževalcev fantazijskih romanov. Kot sem že omenil, je romanca resnično klišejska, a kljub temu zabavna in tako absurdna, da se ob branju enostavno moraš nasmejati. Kar pa se tiče osrednje zgodbe, pa žal ne pride toliko do izraza, vendar pa, ko se ji avtorica posveti, potem je dejansko zanimiva in dovolj dobro strukturirana, da bralca pritegne ravno toliko, da si želi vedeti, kaj se bo zgodilo v nadaljevanju, torej v drugi knjigi, ki nosi naslov Polnočna krona (Crown of Midnight).

Stekleni prestol je torej zelo klišejska fantazijska romanca, ki občasno postreže s kar solidnim misterijem, ki bralca pripravi do tega, da nad samo zgodbo ne obupa že kar sredi prve knjige. Gre torej za povprečen izdelek, ki bo po večini navdušil najstnice, nekoliko starejše bralce in bralke pa bo ali pustil popolnoma hladne ali pa jih vsaj prepričal, da preberejo še nadaljevanje.

OCENA: 3/5