Kikuchi, Hideyuki (2007): Vampire Hunter D: Mysterious Journey to the North Sea - Part 1 & Part 2. Milwaukie: Dark Horse Comics.
Neustrašni lovec na vampirje, poznan zgolj pod imenom D, se tokrat odpravi v dežele ob Severnem morju. Na svoji poti sreča dekle Wu-Lin, za katero se podijo raznovrstne zlobne pojave, ki se želijo polastiti nečesa, kar dekle nosi s sabo - skrivnosten biser. Sčasoma dekle pade v roke lokalnemu gangsterju Gilliganu, ki jo muči do smrti. V smrtnih mukah Wu-Lin zaprosi D-ja, naj odnese biser nazaj k njeni sestri Su-In, ki živi v obalnem naselju Florence. Čeden dampir ji ustreže, a na njegovem potovanju se začno dogajati čudne stvari, ki so več kot očitno povezane s tem skrivnostnim predmetom, ki ga trenutno poseduje D.
Skrivnostno potovanje k Severnemu morju je prva zgodba o lovcu na vampirje D, ki je tako obširna, da jo je avtor moral razdeliti na dva dela. Kikuchi je tudi tukaj ustvaril solidno mešanico grozljivke, pustolovščine, znanstveno-fantastike, akcije in misterija, ki bralcu, kateri obožuje klasike iz žanra grozljivk, ponudi številne reference.
Misterij je sicer dobro strukturiran, vendar na določenih mestih zelo peša, saj se zdi, kot da je Kikuchi izgubil rdečo nit, kar ob tako široki paleti zlikovcev in domnevnih zlikovcev sploh ni čudno. Malce nerodno razreševanje skrivnosti sicer upočasnjuje dogajanje, ki na trenutke sploh nima smisla, vendar je pustolovska vožnja skozi celotno dogajanje vseeno dovolj zabavna. Dejstvo je, da bi Kikuchi lahko celotno zadevo malce skrajšal, pa vseeno ne bi izgubil bistva zgodbe.
Kot druga problematika pri branju pa so nekoliko nerodne strukture stavkov, kar je verjetno napaka angleškega prevoda, čeprav so se le-te od prve knjige bistveno izboljšale. Seveda lahko samo domnevam, da je to problematika angleškega prevoda, saj enostavno ne vem, ali se je Kikuchi v japonščini izražal enako nerodno.
Celotna paleta zlikovcev je, kot sem rekel, resnično obširna, saj poleg Gilligana imamo v zgodbi še peterico morilcev, ki delajo za Gilligana, zmikavta Tota, bojevnika Glena, profesorja Krolocka in še nekoga, ki pa ga raje ne bom na tem mestu izdal, saj nočem razkriti preveč. Ob vseh teh zlikovcih je vsekakor težko držati rdečo nit, kar pa Kikuchiju vseeno dokaj dobro uspeva, če pozabimo nekatere slepe ulice, v katere zaide. A vseeno se celotno dogajanje zdi preveč epizodično, saj deluje kot nek shonenski naslov, kjer liki ves čas pomerjajo svoje moči, kar je zanimivo, saj avtor nikakor ni navdušen nad animeji.
Če torej povzamem, je Skrivnostno potovanje k Severnemu morju solidna zgodba, ki vsebuje tako napete kot tudi dolgočasne dele, vendar je vseeno dovolj zanimiva, da ves čas obdrži bralčevo zanimanje, k čemur vsekakor pripomore, da se prvi del konča v zelo napetem trenutku. Vsekakor gre za zabavno šundovsko branje, ki je hkrati čudno in zanimivo.
Misterij je sicer dobro strukturiran, vendar na določenih mestih zelo peša, saj se zdi, kot da je Kikuchi izgubil rdečo nit, kar ob tako široki paleti zlikovcev in domnevnih zlikovcev sploh ni čudno. Malce nerodno razreševanje skrivnosti sicer upočasnjuje dogajanje, ki na trenutke sploh nima smisla, vendar je pustolovska vožnja skozi celotno dogajanje vseeno dovolj zabavna. Dejstvo je, da bi Kikuchi lahko celotno zadevo malce skrajšal, pa vseeno ne bi izgubil bistva zgodbe.
Kot druga problematika pri branju pa so nekoliko nerodne strukture stavkov, kar je verjetno napaka angleškega prevoda, čeprav so se le-te od prve knjige bistveno izboljšale. Seveda lahko samo domnevam, da je to problematika angleškega prevoda, saj enostavno ne vem, ali se je Kikuchi v japonščini izražal enako nerodno.
Celotna paleta zlikovcev je, kot sem rekel, resnično obširna, saj poleg Gilligana imamo v zgodbi še peterico morilcev, ki delajo za Gilligana, zmikavta Tota, bojevnika Glena, profesorja Krolocka in še nekoga, ki pa ga raje ne bom na tem mestu izdal, saj nočem razkriti preveč. Ob vseh teh zlikovcih je vsekakor težko držati rdečo nit, kar pa Kikuchiju vseeno dokaj dobro uspeva, če pozabimo nekatere slepe ulice, v katere zaide. A vseeno se celotno dogajanje zdi preveč epizodično, saj deluje kot nek shonenski naslov, kjer liki ves čas pomerjajo svoje moči, kar je zanimivo, saj avtor nikakor ni navdušen nad animeji.
Če torej povzamem, je Skrivnostno potovanje k Severnemu morju solidna zgodba, ki vsebuje tako napete kot tudi dolgočasne dele, vendar je vseeno dovolj zanimiva, da ves čas obdrži bralčevo zanimanje, k čemur vsekakor pripomore, da se prvi del konča v zelo napetem trenutku. Vsekakor gre za zabavno šundovsko branje, ki je hkrati čudno in zanimivo.
OCENA: 4/5
Ni komentarjev:
Objavite komentar