Podlih osem (The Hateful Eight) je drugi Tarantinov vestern po Djangu brez okovov (Django Unchained) in je za razliko od slednjega tudi nekoliko manj razgiban. Medtem ko je v Podlih celotno dogajanje bolj ali manj osredotočeno na en sam prostor, je v Djangu celoten nabor okolic vsekakor veliko bolj pester. Ampak to še nikakor ni slabost, saj ta minimalisičnost daje celotnemu dogajanju nadvse edinstven čar s tarantinovskim pečatom.
Sama zgodba se zdi enostavna, saj govori o kopici ljudi, ujetih v majhni kolibi sredi snežnega meteža, in vsak med njimi skriva neko skrivnost, kar pa Tarantino mojstrsko preigrava in izda vse ob pravem trenutku. Tako celotna igra mačke in miši deluje nadvse zabavno, in to kljub temu, da je prvo polovico filma večino dogajanja bolj ali manj na verbalni ravni. Če je torej celotna scena filma minimalistična, se zdi, da je Tarantino šparal tudi z dejanji in krvjo, a zgolj v prvi polovici.
Z drugo polovico pa se film sprevrže v tipično tarantinovsko pretiravanje in mrcvarjenje, ki pa je še dodatno začinjeno s kar nekaj pomežiki njegovim drugim stvaritvam, kot so Stekli psi (Reservoir Dogs), Šund (Pulp Fiction), Ubila bom Billa (Kill Bill) in Jackie Brown. Deloma se za te poklone lahko zahvalimo tudi igralski zasedbi, saj je sam Tarantino z večino že sodeloval prej. S Samuelom Jacksonom je tako sodeloval večkrat, medtem ko smo Kurta Russella lahko videli v Smrtno varnem (Death Proof), Michaela Madsena in Tima Rotha pa v Steklih psih.
Osmi film Quentina Tarantina je tako res pravi poklon njegovim prejšnim mojstrovinam in špageti vesternom nasploh, saj odlično prepleta vse stereotipe in klišeje iz starih vesternov ter jih enega za drugim niza na duhovit in pretkan način, k temu pa pripomore še odlična glasbena spremljava legendarnega skladatelja Ennia Morriconeja (Bilo je nekoč v Ameriki, Rdeča Sonja).
S svojimi tremi urami film mine kot bi mignil, saj gledalca na vse možne načine prikuje na rob sedeža. Uspeva pa mu nekaj, kar mnogim visokoproračunskim hollywoodskim izdelkom le poredko: z minimalistiočnimi sredstvi ustvarja napetost, ki se vsak trenutek stopnjuje, dokler dokončno ne eksplodira v gledalčev obraz kot dinamit in ga obmeče s človeškimi udi, drobovino, kletvicami (s katerimi je Tarantino tokrat prav tako šparal) in neusmiljenim, krvavim nasiljem, ki v Tarantinovih filmih deluje vedno tako okusno in smiselno.
O filmu lahko rečem samo eno: še ena mojstrovina filmskega mojstra današnjih dni, ki se zna pokloniti tako vzhodnjaški kot tudi zahodnjaški filmski kulturi. Podlih osem je tako instantna filmska klasika, ki kaže, da se da tudi v vesterne vdihniti nekaj svežine.
Ni komentarjev:
Objavite komentar