Agentka Carter: Nova sezona, stara receptura

Kot smo že pisali, začetek druge sezone o agentki Peggy Carter ni prinesel nič novega, temveč se je držal stare klišejske recepture, ki smo je bili deležni v prvi sezoni. Tematika druge sezone je bila ničelna materija, za katere močjo so se podili tako agenti SSR kot odbor Hidre. A celotna zgodba je ves čas bila enostavno preveč predvidljiva, dokler nanizanka ni dosegla svojega vrhunca in ponudila resnično dober zaključni preobrat, ki je porodil v nas nova vprašanja, ki jih glede na negotovo prihodnost nanizanke morda sploh ne bomo dobili.

Čeprav je zadnja epizoda ponudila vse, kar vsem ostalim epizodam druge sezone in celotni prvi sezoni nikakor ni uspelo, je končni rezultat druge sezone zgolj za kanček boljši od prve, pa še to ravno zaradi res odlične zadnje epizode. Če smo odkriti, so tako ali tako največ obetale tiste epizode, v katerih je nastopil Dominic Cooper kot Howard Stark, ki je nekako celotni zadevi uspel dodati vsaj nekaj kakovosti, kar je poleg presenetljivega zaključka tudi glavni razlog, da zadnja epizoda resnično izstopa. Pohvaliti pa je vsekakor treba tudi prepričljivo igro Wynn Everett, ki v nanizanki upodablja Whitney Frost, saj je Peggy končno dala dostojno in preračunljivo, vendar malce ekscentrično nasprotnico, katere obsesija je ničelna materija.

Kar je nadvse moteče v nanizanki, pa je vsekakor pretirana zaigranost, kakršna je bila v modi v 40. in 50. letih prejšnjega stoletja, saj celotni nanizanki daje zelo nepristen učinek ter občutek, kot da igralci sploh ne znajo igrati. Vsekakor ne smemo pozabiti omeniti stereotipičnih karakteristik ruskih agentov (angleški ruski naglas, hladnokrvnost) in italijanskih mafijcev (vzkipljivost, angleški italijanski naglas, špageti).

Še ena minus točka, tako kot v Agentih O.B.O.D.-a (Agents of S.H.I.E.L.D.), pa je zagotovo nesposobnost Hidre. Čeprav Marvel to organizacijo resnično hoče predstaviti kot resno grožnjo svetu, mu je doslej uspelo ravno nasprotno, saj so do sedaj vsi člani bili navadni komični pajaci, ki se podelajo v hlače ob vsaki preteči nevarnosti.

Kot v večini ameriških štorij, imamo tudi tukaj ljubezenski trikotnik, ki sicer ni tako izrazit in moteč, pa vendar začne občasno najedati gledalčeve živce, saj se liki obnašajo kot najstniki, kar nikakor ne paše v celoten koncept. Treba pa je priznati, da je ljubezenski trikotnik enostavno sredstvo, kako posamezne karakterje medsebojno povezati. Ljubezenski trikotnik med Peggy, Souso in Wilkesom je sicer nakazan, vendar na srečo nikoli popolnoma postavljen v ospredje, kar bi celotno zgodbo zbanaliziralo na tako plehek koncept, kot se je to zgodilo pri Zgodbah Shannare (The Shannara Chronicles).

Agentka Carter je izmed vseh Marvelovih filmov in nanizank vsekakor najslabši izdelek, saj ji nikoli ni uspelo prerasti dejstva, da je zgolj nanizanka, ki zapolnjuje vrzel med prvim in drugim delom sezone Agentov O.B.O.D.-a (Agents of S.H.I.E.L.D.), kar je po vsej verjetnosti tudi razlog, da ustvarjalci niso posvečali preveč pozornosti, da bi ustvarili zanimivejšo osnovo od te, kar smo jo dobili servirano.

OCENA: 6,5/10