Film Bogovi Egipta (Gods of Egypt), ki ga je režiral Alex Proyas (The Crow, I, Robot, Knowing), je zgodba o človeškem tatu Beku (Brenton Thwaits) in bogu Horu (Nikolaj Coster-Waldau), ki morata združiti moči proti Horovemu stricu Setu (Gerard Butler), ki se je povzpel na egipčanski prestol z umorom Horovega očeta in spremenil Egipt v deželo kaosa in anarhije.
Režiser Alex Proyas je sicer vizionarski režiser, katerega ustvarjalnpost pa je v zadnjih letih vprašljiva, saj je po odličnima filmoma, kot sta The Crow in Dark City, ter solidnem I, Robot začel delati filme, kot je Knowing, ki se enostavno ni mogel kosati s prvo trojico. In ko misliš, da je s tem filmom udaril mimo, pride na velika platna Bogovi Egipta, film, ki je sicer vizualna poslastica, vendar ne premore nikakršne globine.
Nikar me ne razumite napak, film je vsekakor gledljiv in se v njem da uživati, če se odločite svoje možgane popolnoma dati na pašo in se prepustite toboganu vizualnih učinkov in nenehne akcije, ki sta nekako gonilni sili filma. A tukaj opazimo, da je nekaj hudo narobe. A ne bi morali biti igralci tisti, ki so gonilna sila filma? Ja, morali bi biti in se tudi trudijo po najboljših močeh. Izstopata predvsem Gerard Butler in Nikolaj Coster-Waldau, ki jima uspe v film vdahniti vsaj kanček življenja, pa še to zgolj takrat, ko sta na zaslonu iz mesa in krvi in ne v njuni računalniški podobi.
Bogovi Egipta (Gods of Egypt) je nekje na ravni Spopada titanov (Clash of the Titans) in njegovega nadaljevanja Bes titanov (Wrath of the Titans). Čeprav mnogi trdijo, da je ta egipčanska vizualna fiesta slabši izdelek od Titanov, se ne strinjam povsem. V marsikaterem pogledu je boljši od obeh, predvsem kar se tiče uvodnega dela filma, kjer Proyas še skuša nizati nekakšno zgodbo, ki v drugi polovici filma v vsem akcijskem dogajanju popolnoma izgubi svoj pomen.
Tudi glasbena podlaga, za katero je poskrbel Marco Beltrami, ni tako slaba, vendar se gledalec nikakor ne more otresti občutka, kot da je vse to že nekje slišal. Zavedati se je treba, da govoroimo o Beltramiju, ki je mojster recikliranja skladb drugih komponistov, tako da nas glasba spominja na filmsko glasbo pokojnega Jerryja Goldsmitha za film Mumija (The Mummy) in tudi Alana Silvestrija za njegovo nadaljevanje Mumija se vrača (The Mummy Returns).
Tako kot glasba je tudi film nekaka reciklaža že vsega videnega, le da je dogajanje za spremembo od grške in rimske mitologije postavljeno v Egipt. Bogovi Egipta je tako generičen hollywoodski izdelek, ki deluje kot nekakšna cenena video igra s kopico zabavnih, vendar brezpomenskih enovrstičnic. Kar bi lahko bil odličen vizionarski podvig, je tako zgolj povprečna zabava, ki takoj po izstopu iz kinematografske dvorane potone v pozabo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar