Peti val: Še ena adaptacija distopične mladinske literature

Peti val (The Fifth Wave) je še ena izmed filmskih adaptacij mladinske literature, ki je v zadnjih letih obsedla Hollywood. Film, ki je posnet po romanu Ricka Yanceyja, govori o dekletu Cassie (Chloë Grace Moretz), ki se mora v času napada obiskovalcev iz vesolja prebiti do svojega brata Sama (Zackary Arthur), s katerim sta bila ločena, ko je vojska prišla po otroke. Nezemeljska bitja so se odločila Zemljo napasti v petih valih. Medtem ko so prvi trije vali skoraj zdesetkali človeštvo, so se v četrtem valu bitja iz vesolja, ki jih preživeli imenujejo "Oni", začela naseljevati v človeških telesih in pripravljati na zadnji, peti val, za katerega nihče ne ve, kaj bi naj ta bil.

Film je sicer posnet po knjižni uspešnici, ki spada v distopično mladinsko literaturo, vendar se na žalost od svojih predhodnikov, kot so Igre lakote (The Hunger Games), Enderjeva igra (Ender's Game), Labirint (The Maze Runner) in Razcepljeni (Divergent), ne razlikuje kaj dosti. Če bi ga moral primerjati s prej naštetimi primeri, bi rekel, da prej spada v enako skupino kot Razcepljeni kot Igre lakote, saj nam ne ponudi ničesar novega. Napadi na naš planet so vsekakor bili bolje izvedeni že v številnih prejšnjih filmih, tudi v Vojni svetov (War of the Worlds) in celo v Dnevu neodvisnosti (Independence Day), za katerega lahko brez dvoma rečemo, da je veliko boljši film od tega, čeprav se zavedamo, da še zdaleč ni popoln.

Omeniti tudi ni treba, da je tematika o tatovih teles že izpeta, saj je filmov o tem že malo morje, čeprav še zmeraj ne toliko kot o vampirjih in zombijih. Pri tem naj omenim še eno filmsko adaptacijo distopične mladinske literature avtorice Stephenie Meyer (Saga Somrak), ki nosi naslov Duša (The Host). Tudi tukaj smo se srečali s tatovi teles, vendar je zgodba bila zbanalizirana na preprosto romanco med človekom in tatovom teles. Peti val tukaj utira skoraj podobno pot, le da sta vlogi nekoliko zamenjani, tako da tudi v tem primeru ne prinaša nobene novosti. Če smo odkriti, je film Invazija (The Invasion) iz leta 2007, v katerem sta nastopila Daniel Craig in Nicole Kidman, v primerjavi s tem filmom bil prava mojstrovina, čeprav je, roko na srce, bil daleč od tega.

Osrednji lik Cassie, ki jo igra vsestranska Grace Moretzova (Kick-Ass, Pravičnik), je sicer dobro predstavljen in igralka resnično daje vse od sebe, da bi čim bolj pristno upodobila svoj lik, vendar to nikakor ni dovolj, saj težava leži v nadvse nerodni režiji J Blakesona (Izginotje Alice Creed), ki si enostavno ne vzame dovolj časa za razvoj likov, temveč skuša film napraviti čim bolj tekoč, kar mu sicer uspeva, saj film res nima skoraj nobenega dolgočasnega trenutka. Ima pa zato dolgočasne like, ki so popolnoma nedodelani. Liev Schreiber (Mandžurski kandidat, Salt), ki v filmu upodablja polkovnika Voscha, je sicer soliden igralec, vendar je njegov lik brez vsakršne globine, da bi bil karkoli drugega kot tipičen, klišejski, filmski vojaški polkovnik. Tudi vsakršni preobrati v filmu so predvidljivi in jasni kot beli dan.

V svoji drugi polovici film začne spominjati na še dve distopični pripovedi. Ena je film Rdeča zora (Red Dawn), ki je v zadnjih letih tudi dobil novo filmsko predelavo, druga pa knjižna serija Jutri (Tomorrow), katere prvi del Jutri, ko se je začela vojna (Tomorrow When the War Began) je tudi že dobil filmsko adaptacijo. Prikaz likov v slednjem je bil vsekakor bolj dodelan kot v Petem valu, povrhu pa je bil tudi odlično tempirana dogodivščina, ki je sicer nekje na polovici zatavala v povprečje, vendar je vsekakor gledalca pripravila, da hoče videti nadaljevanje, ki pa ga žal nismo dočakali. Peti val pri gledalcu ne vzbudi niti tega. Če ne bi bilo solidne glasbene podlage Henryja Jackmana (Kingsman: Tajna služba, Stotnik Amerika: Zimski vojak), verjetno ne bi bilo mogoče zdržati skozi cel film. Pa naj še kdo reče, da glasba ne pripomore k dogajanju v filmu.

Če torej razmišljate o ogledu filma, vam priporočam, da si raje ogledate kak drug izdelek iz tega žanra, saj vas bo Peti val razočaral na celotni črti, tudi če film gledate samo zaradi Moretzove. Adaptacije distopične mladinske literature, ki so nekoč v Hollywoodu veljale za vroče železo, so postale dvorezen meč, saj filmarjem nikakor ne nudijo več gotovega dobička, tako da bodo sedaj studii verjetno dvakrat premislili, preden bodo poslali v kina še kakšno podobno adaptacijo. Če iščete akcijo brez smisla, minimalno dozo razdejanja Zemlje, ki je obiskovalci iz vesolja nočejo uničiti, saj jo potrebujejo, enodimenzionalne like brez vsakršne globine in nakazovanje na še en ljubezenski trikotnik, brez katerega Hollywood očitno ne zna več delati filmov, potem je to film za vas. Vsi ostali pa boste verjetno enakega mnenja kot jaz - porazen film.

OCENA: 3/10