Zgodbe Shannare: Plehka fantazijska dogodivščina za najstnike

Zgodbe Shannare (The Shannara Chronicles) je igrana adaptacija knjig Terryja Brooksa, ki govori o polvilincu Wilu (Austin Butler), vilinski princesi Amberle (Poppy Drayton) in človeški razbojnici Eretriji (Ivana Baquero), katerih naloga je rešiti Četvero dežel pred nepopisnim zlom, ki preži v najtemačnejših kotičkih sveta.

Prva sezona fantazijske nanizanke sestoji iz 10 epizod, ki se zgledujejo po najrazličnejših fantazijskih izdelkih, predvsem pa si skuša za zgled jemati Gospodarja prstanov (The Lord of the Rings), Igro prestolov (Game of Thrones) in fantazijska dela Robina Hobba, kar je večkrat razvidno iz skoraj identičnih scen, ki smo jih lahklo videli pri prvih dveh fantazijskih adaptacijah. A žal zgledovanje po teh dveh izdelkih ni izkoriščeno, kot bi lahko bilo, saj konec koncev le gre za MTV-jevo nanizanko, ki je, če hočemo ali nočemo, namenjena predvsem najstniškemu občinstvu, tako da poleg zgledovanja po odličnih fantazijskih izdelkih naletimo na zgledovanje po t.i. mladinski literaturi, kot je Percy Jackson, Igre lakote (The Hunger Games), Harry Potter, Somrak (Twilight) in Kronike podzemlja (The Mortal Instruments). Prav ta kontrast med resno fantazijsko literaturo in mladinsko fantazijsko literaturo je kamen spotike, saj nanizanka nikakor ne uspe uravnotežiti obojega, tako da so razlike še kako vidne in očitne.

Zaplet celotne zgodbe, kot je za nanizanke producenta Jona Favreauja že nekako značilno, je enostavno preveč dolg, saj zajema več kot polovico celotne sezone. Podobna težava je pestila Faveraujevo in Abramsovo nanizanko Revolucija (Revolution). Tako sta celoten osrednji del in vrhunec zgodbe zreducirana na 4 do 5 epizod, kar je v zadnjem času nekako značilno za večino ameriških nanizank, katerih usode so vedno nedorečene, kar je verjetno glavni razlog za nenadne in nezadovoljive zaključke. Končni spopad je tako enostavno prekratek, sam konec pa vseeno pušča možnost za rast.

Največji minus nanizanke pa je vsekakor osrednji negativec, ki je tako enoplasten, da ga sploh ne bi bilo treba biti, pa tudi zastrašujoč ni, kot je bil Sauron s svojimi podložniki v Gospodarju prstanov. Dagda Mor (Jed Brophy) je kot klasičen negativec v vseh plehkih fantazijskih dogodivščinah, kakršne so na primer Spopad titanov (Clash of the Titans), Bes titanov (Wrath of the Titans), Kronike podzemlja: Mesto kosti (The Mortal Instruments: City of Bones) in nenazadnje tudi Bogovi Egipta (Gods of Egypt) - prazen, skoraj neobstoječ in povsem nezanimiv.

Da pa je mera še bolj polna, nikakor ne sme manjkati ljubezenski trikotnik med osrednjimi tremi liki, izmed katerih izstopa edino Ivana Baquero kot Eretria. Baquerove se verjetno večina spomni iz veliko boljšega in temačnejšega fantazijskega izdelka Gullerma del Toroja z naslovom Favnov labirint (El laberinto del fauno). Eretria je tako najodločnejši in vsekakor najbolj razvit lik izmed osrednje trojice, medtem ko nas Wil spominja na moško verzijo Katniss, saj je s svojo neodločnostjo nadvse nadležen. Amberle pa je tako ali tako zelo enodimenzionalen lik, da bolj ne bi mogel biti. Poleg Baquerove je vredno izpostaviti še odličnega Manuja Bennetta, ki upodablja druida Allanona, saj je vsekakor eden najbolje razvitih stranskih likov, medtem ko ustvarjalci nikakor niso znali izkoristiti talenta Johna Rhys-Daviesa, ki v nanizanki upodablja vilinskega kralja  Eventina Elessedila.

Če že ne moremo reči kaj dobrega o zgodbi, njeni globini in igri večine igralcev, pa lahko vsaj pohvalimo vizualne učinke, ki so za nanizanko naravnost odlični, vendar pa je ravno v tem težava, saj je nanizanka zgolj vizualna poslastica, medtem ko v vsem ostalem zelo peša. Postapokaliptični svet Terryja Brooksa je raznolik in poln zanimivih karakterjev, a žal tega ustvarjalci v prvi sezoni niso uspeli izkoristiti. A očitno je nanizanka vseeno dovolj gledana, tako da bo verjetno dobila drugo sezono. Lahko samo upamo, da bodo ustvarjalci vanjo vložili več truda in naredili kakovostnejši izdelek.

OCENA: 4/10