Batman proti Supermanu: Zelo dolg dražilnik za prihajajoče DC-jeve filme

Batman proti Supermanu: Zora pravice (Batman v Superman: Dawn of Justice) je nadaljevanje Jeklenega moža (Man of Steel), Snyderjevega filma iz leta 2013. Tokrat smo torej priča soočenju med dvema ikoničnima super junakoma iz DC-jevega vesolja, torej soočenju med Supermanom/Clarkom Kentom (Henry Cavill) in Batmanom/Bruceom Wayneom (Ben Affleck). Film se nadaljuje, kjer se je Jekleni mož končal. Bruce Wayne je odločen, da mora Superman za upostošenje Metropolisa in smrt številnih prebivalcev tega mesta biti kaznovan, tako da se poda na svoj maščevalni pohod proti jeklenemu možu. Na maščevalnem pohodu oz. na pohodu ustvarjanja kaosa pa je tudi Lex Luthor (Jesse Eisenberg), ki ima s Supermanom in Batmanom svoje načrte.

Zack Snyder (Sucker Punch, Watchmen) je tudi tokrat prevzel režijo in nadaljeval zgodbo, ki jo je začel v Jeklenem možu, vendar tokrat še bolj površno, kar je vsekakor bilo za pričakovati, saj je vsak naslednji Snyderjev film slabši oz. bolj plehek. Varuhi (Watchmen), ki veljajo za njegov najboljši izdelek, so sicer bili solidna stripovska adaptacija, ki pa je žal vsebovala preveč nedodelane like. Tudi Batman proti Supermanu: Zora pravice se v tem pogledu ne razlikuje, saj je gledalec kar pahnjen v dogajanje in se od njega pričakuje, da o nastopajočih likih ve prav vse. Tako imamo na eni strani jasno zarisano motivacijo Batmana, katerega razlog za uničenje Supermana je povsem jasen, na drugi pa motivacijo Lexa Luthorja, ki je sicer zelo preračunljiv in duševno moten lik, vendar nima nekega jasnega razloga za svoje početje. Da ne omenimo niti Doomsdayja, za katerega je jeasno, da je bil v film stlačen samo zato, da imata naslovna junaka nekega skupnega sovražnika.

Henry Cavill (Immortals, Man of Steel), ki upodablja Supermana, je sicer svoje delo v Jeklenem možu opravil solidno, a v tem filmu je njegova igra plehka v primerjavi z Affleckovo (Armageddon, Argo) upodobitvijo Batmana, saj smo končno dobili serviranega nekoliko starejšega Brucea Waynea, ki ga Affleck upodablja z brutalno surovostjo in karizmo. Poleg tega ne smemo pozabiti niti na odličnega Jeremyja Ironsa (Die Hard: With a Vengeance, The Borgias), ki upodablja Alfreda, za katerega je tudi v tem filmu jasno, da je tisti glas razuma v Bruceovi glavi. Tudi Gal Gadot (Fast Five, Furious 6), ki upodablja Čudežno žensko (Wonder Woman), je opravila solidno vlogo, vendar jo je Snyder vključil tako nerodno, da je nujno potrebna še zgodba o njenem ozadju, ki prihaja na platna naslednje leto.

Temačno vzdušje filma nikakor ni moteče, saj je vsekakor dobrodošlo in dober kontrast Marvelovim žajfnicam, pri katerih se skoraj vse obrne v otročji humor. Težava je le, da Snyder ni uspel najti pravega ravnovesja med zabavnim in resnim, tako da je film v svojem uvodnem delu zelo počasen in temačen, saj prikazuje Batmana v Nolanovski maniri mučenika, ki se spopada s svojimi notranjimi duhovi in duhovi iz preteklosti, vendar žal veliko slabše kot v odlični filmski trilogiji Vitez teme. Za humor, ki je vsekakor dobrodošel, v največji meri poskrbita Irons in Eisenberg, vendar so njune zabavne enovrstičnice tako redke in pozabljive, da nikakor ne pridejo do izraza, kot bi morale.

Dve uri in pol trajajoča odisejada Supermana in Batmana je začinjena tudi z glasbo Hansa Zimmerja (The Dark Knight, The Rock) in Junkieja XL (Divergent, Mad Max: Fury Road), vendar je žal povsem pozabljiva, saj niti za trenutek ne pride blizu skladbam, ki jih je za Burtonovo adaptacijo Batmana skomponiral odlični Danny Elfman (Batman, Spider-Man) in za Supermana s Christopherjev Reeveom v glavni vlogi legendarni John Williams (Star Wars, Jurassic Park). Hans Zimmer je sicer odličen skladatelj, vendar tudi njemu ne uspe vedno napraviti odlične glasbene podlage. Samo spomnimo se obupnih skladb iz filma Pirati s Karibov: Mrtvečeva skrinja. Večina skladb iz Batmana proti Supermanu je nekje na tej ravni, izstopa samo tema za Čudežno žensko.

Če torej pogledamo celotno dogajanje v filmu, lahko mirne volje rečemo, da je celotne zgodbe v filmu največ za pol ure, vse ostalo pa je žal samo priprava na druge filmske stvaritve iz DC-jeve zakladnice. Film je tako samo zelo dolg dražilnik za prihajajoče filme, kot so Aquaman, Wonder Woman, The Flash, Suicide Squad in Justice League. Snyder se je enostavno preveč osredotočal na predstavitev ostalih filmov, tako da je njegov izdelek enostavno izgubil lastno dušo in nikakor ne more delovati kot samostojen film. Če bi šlo za nanizanko, bi vsekakor bilo razumljivo, da je to zgolj ena epizoda, ki gradi osnovo za nadaljevanje nanizanke. Ampak filmski ustvarjalci, kakršen je Snyder, si takšnega kiksa ne bi smeli privoščiti, saj je film le drugačen medij od nanizanke in je vsak posamezen del treba smatrati kot celoto.

Pohvalim pa vsekakor lahko vizualno podobo filma, ki je kot pri vseh Snyderjevih filmih sapo jemajoča. Očitno je, da je eden tistih režiserjev, ki se zelo zanaša na računalniško animacijo. Čeprav sam pogled na vizualno podobo smatram kot nekaj pozitivnega, pa Snyderjeve odvisnosti od vizualnega ne smatram kot pozitivne. Težava je v tem, da pri Snyderju vizualna podoba pogosto nadvlada nad samo igro in dogajanjem, kar se odraža v številnih počasnih posnetkih, ki so polni računalniško dodelanih podrobnosti. Žal vizualna podoba nikakor ni dovolj za tako filmsko uspešnico. Film se tako istočasno bohoti z vizualno podobo, vendar je v sredici povsem votel izdelek brez vsakršne resne vsebine.

Batman proti Supermanu: Zora pravice sicer ni slab film, ni pa tudi dober. Njegova bistvena napaka je, da se preveč osredotoča na stranske zgodbe in pogosto izgublja tisto rdečo nit pripovedi. Če torej pričakujete dodelano filmsko uspešnico z zgodbo, ki ima globok pomen, potem lahko rečem, da se skriva nekje v filmu, vendar Snyder tega nikakor ni uspel izvesti, kot je treba, tako da je končni izdelek dve uri in pol trajajoč napovednik za vse DC-jeve filme, ki prihajajo v naslednjih letih. Batman proti Supermanu je torej film brez lastne duše, v katerem se sicer skriva veliko boljši filmski izdelek, tako da je v tej maniri podoben Bondiadama Kvantum sočutja in Spekter, ki sta prav tako dva filmska izdelka, ki ne moreta delovati kot samostojna filma.

OCENA: 6/10