Orel Eddie (Eddie the Eagle) je zgodba o Eddieju Edwardsu, britanskem mladeniču, ki je na vse pretege želel sodelovati na olimpijskih igrah ter se preizkušal v različnih disciplinah, vendar mu britanski olimpijski komite ni nikakor hotel dati priložnosti, tako da se je odločil svojo usodo vzeti v lastne roke ter sodelovati na zimskih olimpijskih igrah v smučarskih poletih. Zgodba sloni na resničnih dogodkih in pripoveduje o Edwardsovi trnovi poti do nastopa na zimski olimpijadi leta 1988.
Čeprav gre za Edwardsovo življenjsko zgodbo, bi film zlahka zajadral v pretirano melodramatičnost, vendar je režiser Dexter Fletcher (Wild Bill, Sunshine on Leith) dovolj spretno nizal komične trenutke, da je film zabaven in dovolj pozitiven, saj je njegova naloga, da gledalcu posreduje sporočilo o odločnosti in volji za dosego zastavljenih ciljev, pa naj se zdijo še tako nemogoči. Fletcher tako odlično prepleta dramo s komedijo, vendar se v večji meri drži že zastavljene recepture, ki jo je pred več kot dvema desetletjema vpeljala odlična športna komedija Ledena steza (Cool Runings), kateri so se ustvarjalci z omembo jamajkanske ekipe v bobu tudi poklonili.
Tudi nabor igralcev ni od muh. Eddieja upodablja odlični Taron Egerton (Kingsman: The Secret Service), medtem ko se v stranskih vlogah pojavljajo imena, kot so Hugh Jackman (The Wolverine), Jim Broadbent (Cloud Atlas) in Christopher Walken (Pulp Fiction). Kemija med Egertonom in Jackmanom, ki upodablja Edwardsovega trenerja Bronsona Pearyja, deluje, čeprav je sam Jackmanov lik na trenutke preveč stereotipičen in popoln. Ta popolnost lika je sicer namerna, saj je režiser s tem želel pokazati, da imajo tudi popolni ljudje svoje hibe, kar je nazorno pokazal s Pearyjevim popivanjem in napako, ki jo je Jackmanov lik napravil v preteklosti in ga je stala uspešne kariere.
Čeprav sem napisal, da režiser Fletcher spretno niza komedijo in dramo, pa se na trenutke vseeno poda malce preveč v melodramatičnost, kar se dogaja predvsem v drugi polovici filma, ko samo dogajanje postane res malce preresno. To uravnovešenost so v filmu Ledena steza vsekakor uspeli ohranjati skozi celoten film, a kot kaže je Orel Eddie v tem primeru potegnil kratko. Nikar ne razumite napačno, film je še vedno dokaj dobro uravnovešen, ampak v drugi polovici komičnost vseeno malce preveč pojenja in v ospredje stopi dramatičnost. Verjetno je režiser hotel v tem zadnjem delu celotno dogajanje napraviti nekoliko bolj čustveno, a mu je malce spodletelo.
Poleg vsega dogajanja pa je treba malce okarati tudi vizualne učinke, saj smučarski poleti delujejo zaradi slabe računalniške animacije precej nerealno, a spet po drugi strani izpostavijo Edwardsovo nerodno plat in napredek. Sicer je povsem razumljivo, da se biografska komična drama ne more pohvaliti z nadpovprečno računalniško animacijo, ampak morda pa bi se ji lahko popolnoma izognili z uporabo pravih kaskaderjev, ki bi celotno zadevo zagotovo izboljšali. To je ravno težava dandanašnjih filmskih stvaritev, enostavno se preveč zanašajo na računalniško animacijo kot na dejanske ljudi, saj želijo studii v vsakem pogledu prišparati par tisočakov, kar pa se pozna pri končnem rezultatu.
Orel Eddie je tako solidna športna biografska komična drama, ki je na trenutke malce pretirano melodramatična, vendar vseeno uspe prenesti sporočilo do gledalca in ga tudi zabavati. Poeg tega je film kar dobro začinjen s skoraj pravo mero britanskega humorja, a bi končni izdelek vseeno lahko bil boljši, namesto da je zgolj zadovoljiv. Ustvarjalci so torej držali lastnega načela: važno je sodelovati, ne pa tudi zmagati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar