Ko v enem dahu slišimo skupaj besedi Schwarzenegger in zombiji, verjetno v prvem trenutku pomislimo na akcijsko obarvano grozljivko, v kateri se trgajo udi mesojedih živih mrtvecev in špricajo mlake krvi, povrhu pa še Schwarzi navrže kakšno zabavno enovrstičnico, ki je smešna samo zato, ker jo je izrekel on. Če torej od filma Maggie pričakujete to, potem se pošteno motite, saj film ne ponudi nobenega akcijskega prizora, ki bi izzval krvavi, adrenalinski orgazem pri Schwarzijevih privržencih. Ta zombijada je pravo nasprotje tega, saj meša preprosto družinsko dramo z elementi grozljivke, a žal v nekaterih primerih bolje kot v drugih.
Kot že sam naslov pove, zgodba govori o dekletu Maggie Vogel (Abigail Breslin), ki jo je ugriznil eden izmed okužencev. Ker njen oče Wade (Arnold Schwarzenegger) noče, da bi svoje zadnje dneve dočakala v taborišču, jo odpelje domov, da bi bila z družino. Maggie počasi izgublja svoje človeštvo in se poslavlja od družine ter prijateljev v svetu, ki so ga preplavili mesojedi okuženci in ki počasi propada. Družina se v teh trenutkih sooča z najtežjimi odločitvami svojega življenja.
Film glede na vsebino in Schwarzijev izgled zelo spominja na igro The Last of Us, od katere si je bržkone izposodil kar nekaj idej, vendar žal nikakor ne doseže njene napetosti in globine, saj Breslinova in Schwarzenegger kljub njuni izvrstni igri ne zmoreta izraziti tolikšne globine, kot sta jo Joel in Ellie v tej izvrstni Sonyjevi igri. Družinska kemija med Breslinovo, Schwarzeneggerjem in Richardsonovo sicer deluje, vendar je režiser Henry Hobson, za katerega je to celovečerni prvenec, nikakor ne zna izkoristiti, sami žanrski prehodi med dramo in grozljivko pa delujejo kot nekakšen kolaž, ki ne spada vedno skupaj. Nekateri prizori tako delujejo, kot da so vstavljeni v film brez vsakršnega pomena in so stavljeni samo zato, da zapolnijo dolžino filma.
Žanrski eksperimenti, ki bi sicer lahko služili kot dobro izhodišče za odličen film, v dotičnem primeru pomenijo ravno nasprotno, saj večina idej obvisi nekje v zraku in nikakor ne pride do izraza. V zadnji polovici, ki začne prehajati v najstniško romanco in pretirano melodramatičnost, režiser zaide v nekoliko preresne vode, kar film na trenutke naredi težko gledljiv. Zaradi težke tematike, ki jo režiser nikakor ne skuša vsaj malo razvedriti, je dogajanje v samem filmu na trenutke zares polžje, saj se zdi, kot da je film daljši od dejanske dolžine. Tako režiserju nikakor ne uspe najti pravega ravnovesja med vsemi temi različnimi žanrskimi prijemi, ki jim na koncu vedno prevlada nekoliko pretirana dramatičnost.
Nikar ne razumite napačno, film vsekakor ima svoje trenutke in jih tudi uspe do neke mere izkoristiti, vendar je končni rezultat zelo pusta srhljiva drama, ki se preveč zanaša na osrednjo igralsko trojico, ki nikakor ne more nositi celotnega bremena filma. Po vsej verjetnosti lahko za to okrvimo neizkušenost režiserja. Breslinova, Schwarzenegger in Richardsonova pa po drugi strani blestijo z igralsko karizmo, saj so nadvse prepričljivi. Zaradi tega bi Maggie dejansko lahko bil filmski The Last of Us, ki bi zombijevskemu žanru lahko dahnil nekaj nujno potrebne svežine, tako kot je to storila Sonyjeva igra za ta žanr v video igrah. A žal je Hobsonov film zgolj eden izmed filmov v poplavi filmov o zombijih, ki nikakor ne uspe uiti iz že začrtanih smernic. Škoda, saj bi film lahko res bil nekaj posebnega in drugačnega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar