Christian Grey (Jamie Dornan) in Anastasia Steele (Dakota Johnson) se vračata v nadaljevanju uspešnice Petdeset odtenkov sive (Fifty Shades of Grey), ki je na velika platna priščemela pred dvema letoma. Zgodba nadaljevanja, ki nosi naslov Petdeset odtenkov teme (Fifty Shades Darker) se nadaljuje tam, kjer se je prva končala. Christian je še vedno obseden z Anastasio in jo hoče za vsako ceno nazaj, kar mu tudi uspe, vendar tokrat pod njenimi pogoji. Tako je Anastasia kaj kmalu soočena z Greyjevo preteklostjo in njegovimi bivšimi "podrejenimi".
Čeprav je prvi del bil zelo uspešen, ne moremo mimo dejstva, da je filmsko gledano veljal za enega izmed najizvrstnejših primerkov slabega filma, saj je v vsakem pogledu stereotipičen in dolgočasen. Odkrito rečeno sem si sam pri sebi mislil, da slabšega filma od prvega dela tako ali tako ne morejo več narediti. In glej ga zlomka, na platna je prišlo nadaljevanje, ki me je znova presenetilo. Film je še bolj stereotipičen in dolgočasen od prvega, kar je skoraj težko verjeti.
Po menjavi režiserke Sam Taylor-Johnson z Jamesom Foleyjem (Zaupno, Popoln tujec, Hiša iz kart) se bi sicer filmu lahko obetal veliko boljši pristop, vendar tudi sam režiser ne more bistveno pripomoči k izboljšanju zgodbe, ki je slabo spisana in popolnoma absurdna že v sami knjižni predlogi. Primeri, ko film prekaša knjižno predlogo, so sicer zelo redki, vendar niso nemogoči. Žal Petdeset odtenkov teme ni tak primer.
Režiserjev občutek za vizualno podobo filma je sicer dober, žal pa potegne kratko, ko se loti tistih malce bolj "pekočih" prizorov, ki ne bodo navlažili še tako zelo potrebnega človeka. Erotične scene so dolgočasne, kar se ustvarjalci očitno še kako zelo zavedajo, saj so jih poskušali začiniti z različnimi šaljivimi in pohotnimi enovrstičnicami. Žal pa te enovrstičnice povzročijo ščemenje na povsem drugih mestih od predvidenih in iz povsem drugih razlogov ter tako samo še podkrepijo absurdnost celotne zadeve. Rezultat tega je, da tako Johnsonova kot tudi Dornan izpadeta kot dva zatrapana najstnika, ki kar kipita z osladnostjo in nerealnimi pričakovanji.
Če ste mislili, da je bila cenzura v prvem filmu huda, potem boste z nadaljevanjem še bolj razočarani, saj se vsak erotični prizor prekine ravno takrat, ko bi zadeva lahko postala zanimiva in bi mariskatero gledalko (morda celo marsikaterega moškega) lahko začelo vzburjati na pravih mestih. Poleg tega je treba priznati, da imajo še "mehki porniči" bolj realističen prikaz seksa od te surealne sekskapade. Če sem odkrit, sploh ne vidim težave, zakaj film ne bi bil primeren za tiste mladoletne mladenke, ki so se ravnokar začele zanimati za te zadeve, saj so nudistični vrhunec filma bradavičke Johnsonove in Dornanove natrenirane prsi. Ob vsem tem se človek zamisli in spomni na dobre stare čase odličnega erotičnega trilerja Prvinski nagon, ki je za erotično zvrst postavil zelo visok mejnik, katerega ni moglo doseči niti njegovo nadaljevanje, kaj šele to skropucalo.
Tudi sama zgodba nima nekega smisla, saj se na trenutke sprašuješ, ali ti naključno nametani erotični in dramski prizori, ki kot celota delujejo kot nekakšen promocijski video za znamke in glasbena lestvica z različnimi glasbenimi spoti, sploh tvorijo kakšno zgodbo. Ne bom trdil, da je prvi del imel veliko boljšo zgodbo, vendar smo tam vsaj lahko uživali v odličnih posnetkih pokrajine iz zraka s solidno glasbeno spremljavo, v tem delu pa smo popolnoma oropani še tega užitka.
Kar pa se tiče igralske zasedbe, je Dornanova igra sicer boljša kot v prvem delu, žal pa tega ne moremo trditi tudi za Johnsonovo, ki na platnu deluje kot izgubljena, saj so njene reakcije v določenih prizorih, kot da ima hudo motnjo zapoznele odzivnosti. Tudi kemija med obema igralcema je nikakršna. Poleg tega je tukaj še gora stranskih likov, ki so tako prazni in brez vsakršne globine, da bi jih lahko kar izpustili, pa čeprav so (morda) ključni za nadaljevanje zgodbe. Tako je Elena Lincoln, ženska, ki je svoje znanje o spolnosti prenesla na Christiana s praktičnimi primeri in iz njega napravila to, kar vidimo na platnu, in ki jo upodablja sicer odlična Kim Basinger (L.A. zaupno, Prava fanta), tako brezpomenski lik, da bi se lahko prizori z njo kar izpustili. Tudi Anastasijin šef Jack Hyde, ki ga upodablja Eric Johnson (Smallville, Flash Gordon), nima ravno nekega ozadja, iz katerega bi lahko izhajalo njegovo ravnanje.
Petdeset odtenkov teme je torej še ena brca v temo, saj je film oropan vsakršnega užitka in je prava bolečina za oči ter ušesa, saj premore zdolgočasene prizore in boleče dialoge, ki delujejo, kot da so prišli izpod prstov zelo potrebne najstnice, ki živi v sanjskem svetu, kjer je vse popolno in osladno. Film ima samo eno pozitivno stran, in sicer je dober opomnik, kakšnih filmov ne delati v prihodnje. Ampak po drugi strani smo za takšne filme krivi tudi sami gledalci, saj jih vseeno hodimo gledat in jim omogočimo, da postanejo uspešnice, pa čeprav si tega še zdaleč ne zaslužijo.
OCENA: 1,5/10
Ni komentarjev:
Objavite komentar