Aquaman je igrana adaptacija istoimenske serije stripov, ki prihajajo izpod peresa založbe DC Comics, in je del razširjenega DC-jevega filmskega vesolja, katerega začetek sega v filmsko avanturo Jekleni mož (Man of Steel) in se že ves čas sooča z velikimi vzponi in padci. Na srečo se je režiser James Wan (Žaga, Priklicano zlo) odločil, da se bo v sami štoriji osredotočal zgolj na naslovnega junaka in v zgodbo ne bo vključeval nobenega drugega superheroja, kar se je do neke mere obrestovalo, saj se film ves čas drži rdeče niti in nikoli ne zaide na stranske poti.
Zgodba je sicer akcijska in vizualna ekstravaganca, ki gradi na veličastnem podvodnem svetu in številnih legendah, vendar v svojem jedru ostaja nekaj povsem preprostega, saj gre v prvi meri za romanco. Kot podoben primer lahko tukaj omenim Cameronov Titanik (Titanic), ki je v bistvu romanca, zapakirana v pustolovsko dramo. Če smo torej lahko to oprostili Cameronovemu podvigu, ki je pokasiral kar 11 zlatih kipcev, lahko vsekakor tudi temu filmu, saj je v bistvu pravi vizualni in akcijski tobogan, na katerem ti nikakor ne more biti dolgčas, hkrati pa ponudi zadostno mero razvoja likov in gradnje povsem drugačnega sveta, ki smo ga doslej bili vajeni od DC-jevih filmov.
Poleg tega je tudi igralska zasedba nadvse simpatična in opravi svoje delo zelo dobro. Jason Momoa (Igra prestolov, Zvezdna vrata: Atlantida) se v vlogi Arthurja Curryja več kot očitno zabava ter daje liku določeno mero karizme, oba negativca, kralj Orm, ki ga upodablja odlični Patrick Wilson (Priklicano zlo) in Manta, ki ga upodablja Yahya Abdul-Mateen II (Največji šovmen), pa imata jasno zarisani motivaciji in ozadji, kar jima daje lepo mero globine. To pa ju tudi dviguje nad povprečje zlikovcev v superherojskih filmih tako pri Marvelu kot DC-ju. Treba je priznati, da se tudi Čudežna ženska (Wonder Woman) ni mogla pohvaliti z dobrim negativcem, čeprav je gledano v celoti vendarle malce boljši izdelek od Aquamana.
Vizualno gledano je film prava poslastica, saj v monotono DC-jevo filmsko vesolje končno vpeljuje široko paleto barv, tako da film že samo zaradi tega bistveno izstopa od ostalih štorij. Ta barvitost je še podkrepljena z nekoliko bolj lahkotnim tonom, kot smo ga doslej bili vajeni od DC-jevih filmov. Ravno ta lahkotni ton in sama zgodba sta verjetno bistvena razloga, zakaj film na trenutke deluje absurdno, smešno in neumno, tako da kdaj pa kdaj zares udari na napačno noto, ob čemer bi se verjetno namrdnil še sam Triton. Ampak pri vsem tem si ne moremo pomagati, da film s svojo igrivostjo ne bi v nas prebudil tistega spečega desetletnika in nas očaral, čeprav vemo, da se bomo ob tem pregrešili in nam bo sam film bolj všeč, kot bi nam dejansko smel biti.
Aquaman je v bistvu film, ki ga je DC-jevo razširjeno filmsko vesolje nujno potrebovalo, saj je končno tlakoval nekoliko lahkotnejšo pot za nadaljnje superheroje, ki jih morda imajo v načrtu pri studiu bratov Warner. Upajmo samo, da se ne bo ponovno zgodila kakšna Liga pravičnih (Justice League), ki bo ves trud pahnila v najgloblje brezno, iz katerega se bo zelo težko rešiti. Zaenkrat je prihodnost DC-jevih superherojev znova svetla in naš podvodni dečko je znova dokazal, da DC nikakor ne potrebuje deljenega vesolja za izvedbo kakovostnejših izdelkov.
