Tatiči: Kritika socialnega sistema in sodobne družbe

Tatiči (Manbiki Kazoku) je najnovejši film japonskega režiserja Hirokazuja Kore-ede (Kakršen oče, takšen sin), ki govori o skupini ljudi, ki se vsakodnevno preživljajo s krajo in živijo v majhnem stanovanju kot družina. Nekega dne naletijo na majhno deklico Juri (Miju Sasaki), ki jo odpeljejo domov in začno skrbeti zanjo.

Režiser Kore-eda je znan po svojih tenkočutnih prijemih in kritiki sodobne japonske družbe, kar se zelo dobro odraža tudi v tej družinski drami, ki prepleta tatvinsko življenje nižjih slojev družbe s perečo tematiko zlorabe otrok in izjemno slabega socialnega sistema na Japonskem, ki hkrati odraža vedno slabši socialni sistem razvitega sveta, saj so otroci kljub vsem pravicam, ki jih imajo, vedno slabše zaščiteni oz. jih vse te pravice varujejo na povsem napačnih področjih.

Poleg tega je izpostavljen tudi položaj žensk v sodobni japonski družbi, ki je vse prej kot vzpodbuden, saj so v marsikaterem pogledu ženske prikazane zgolj kot objekt, kar je zelo dobro prikazoval že režiserjev celovečerec Air Doll (Kûki ningyô), ta drama pa je to samo še podkrepila s prikazom žensk v različnih obdobjih življenja, ki morajo za preživljanje pogosto sprejeti ne preveč idealne rešitve.

Ampak tematika, ki jo tokrat postavlja v ospredje, je vsekakor družina, ki je na Japonskem še vedno pojmovana kot biološki oče, biološka mati in biološki sin oz. biološka hči. Ravno zato se liki na marsikateri točki v filmu sprašujejo, kaj je družina in ali se lahko med posamezniki, ki niso krvno povezani, spletejo trdnejše vezi kot med krvnimi sorodniki. Če vse to še začinimo s pravo mero komičnosti in dramatičnosti, kar je Kore-edi vsekakor uspelo, dobimo zelo udarno sporočilnost. Tudi tematiko družine je režiser sicer že obravnaval v filmu Kakršen oče, takšen sin (Soshite chichi ni naru), vendar je tokrat napravil še korak dlje.

Film med vrsticami skriva še številna druga sporočila, ki jih pri enkratnem ogledu nikakor ne moreš razbrati vseh, tako da štorija omogoča večkraten ogled, s katerim boste odkrili vedno kaj novega. Je pa res, da so nekatere zadeve vseeno prikazane nekoliko poenostavljeno, ampak razlog za to je verjetno v umetniški svobodi, ki dovoljuje nekatera odstopanja glede na realno situacijo, in režiserjevi kritiki politike japonskega premierja Šinzoja Abeja, da gledalcem omogoči lažji vpogled v revščino nižjih slojev družbe in prikaže dejansko stanje družbe.

Če torej pogledamo film kot celoto, je popolnoma življenjski in prikazuje družbo, kakršna je v resnici, hkrati pa gledalcu ne poskuša servirati nikakršnih utvar, saj je resnica veliko močnejše orodje, ki zareže naravnost v srce. Hirokazuju Kore-edi je ponovno uspelo narediti filmsko mojstrovino, ki popolnoma očara s svojo tenkočutnostjo, humorjem, sarkazmom in večplastno zgodbo, ki ob vsakem ogledu razkrije kaj novega.

OCENA: