Stotnica Marvel (Captain Marvel) je najnovejša Marvelova štorija, ki nas vrača pred sam začetek Marvelovega kino vesolja (MCU) in poskuša na novo definirati vse, kar smo do sedaj poznali. Zgodba se osredotoča na Carol Danvers (Brie Larson) oz. Vers, kot je sprva poznana v filmu, ki skuša odkriti svojo preteklost, kar jo privede do Zemlje, kjer pa se znajde v galaktični vojni med dvema nezemeljskima rasama - Kreeji in Skrulli.
Čeprav je sama zgodba postavljena v 90. leta prejšnjega stoletja, o tem pričajo le nekateri pomežiki, kot so zelo počasne internetne povezave, ročne igralne konzole, figure in podobno, samo dogajanje pa se zdi popolnoma odtujeno od tega preteklega desetletja, tako da gledalec sčasoma popolnoma pozabi da se vse to dogaja v preteklosti. V tem pogledu sta
Bumblebee in
Stranger Things, ki se dogajata v 80. letih prejšnjega stoletja, glede obujanja preteklosti opravila dosti boljše delo in bila dosti bolj dosledna, da gledalca opominjata na to. Na 1990. leta pričajo sicer še tudi nekatere skladbe, ki so se takrat vrtele po radiu in poslušale na kasetah.
Moteč je tudi sam uvod filma, kjer se feministične opazke kar vrstijo in bombardirajo moralo gledalca, kar sicer ne bi bilo moteče, če ne bi bile tako očitne. Ob ogledu znanstveno-fantastičnega spektakla pač to nikakor ni ravno dobrodošlo, saj nam je več kot jasno, da gledamo film o superjunakinji, kar je že samo po sebi zelo "kul". Ampak težava samega filma je predvsem v tem, da se enostavno preveč trudi biti kot
Čudežna ženska (
Wonder Woman), tako da na točkah, kjer je prva uspevala, slednja ravno pogrne. Tudi številne scenaristične luknje ne pripomorejo k temu, da bi se štorija povzpela nad povprečje, za kar lahko krivimo režiserja in scenarista Anno Boden ter Ryana Flecka, ki sta celotno zadevo izpeljala zelo nespretno.
Kar se tiče same zgodbe, vpeljuje nekaj novih elementov v samo Marvelovo vesolje, vendar je žal tako plehka in predvidljiva, da gledalce redkokdaj zares potegne v samo dogajanje. Na srečo imamo tukaj mačka Gosaka (Goose) in Nicka Furyja (Samuel L. Jackson), ki poskrbita za marsikatero dobro šalo, slednji predvsem s klišejskimi, vendar še vedno zabavnimi enovrstičnicami. Tudi negativci so povsem nedodelani in skoraj neobstoječi, kar je sicer že povsem tipično za Marvelove štorije, ki redkokdaj postrežejo s kakšno izjemo (Iron Man, Črni panter).
Treba je priznati, da je lik Carol Danvers v tem filmu še najmanj zanimiv, pa čeprav Larsonova iz Danversove poskuša iztisniti, kolikor se pač da. Ampak lik morda zablesti v enem ali dveh prizorih, medtem ko skozi celoten film globina lika nikakor ne pride do izraza, kot bi si marsikdo želel. V bistvu se zdi, kot da so središče odra zasedli Skrulli, predvsem njihov vodja Talos, ki ga upodablja odlični Ben Mendelsohn (
Rogue One: Zgodba Vojne zvezd,
Igralec št. 1), saj je eden boljše razvitih likov, ki ima za svoja početja, kot boste ob ogledu filma lahko tudi sami ugotovili, tudi zelo dobro motivacijo.
Stotnica Marvel je sicer zabavna, a zelo pozabljiva in predvidljiva avantura, katere obstoj opravičuje samo prihajajoče nadaljevanje
Maščevalcev, podobno kot so obstoj filma
Stotnik Amerika: Prvi maščevalec (
Captain America: The First Avenger) opravičevali prvi
Maščevalci. Podobno kot Stotnik Amerika oz. Stever Rogers tudi Stotnica Marvel oz. Carol Danvers zaenkrat dokazuje, da ni sposobna sama nositi lastne franšize, tako da bomo v morebitnih prihodnjih nadaljevanjih verjetno deležni pojavljanja drugih Maščevalcev. Glede na vsa pričakovanja je
Stotnica Marvel pravo razočaranje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar