Besen (Unhinged) je triler, ki obravnava tematiko vedno bolj pospešenega načina življenja, katera se skozi film odraža v obliki depresije, norosti in izbruha jeze na cesti. V filmu sledimo zgodbi matere samohranilke Rachel (Caren Pistorious), ki pelje svojega sina Kyla (Gabriel Bateman) v šolo. Na poti izve tudi, da je ravnokar ob službo, njen sin pa zamuja v šolo, zaradi česar bo moral iti v šolski pripor. V napadu jeze zatrobi avtomobilu pred sabo, ki ni zapeljal skozi zeleno, nakar jo moški (Russel Crowe) v tem avtu nagovori in zahteva, da se mu opraviči. Ker tega ne stori, sproži verižno reakcijo besnečih se dogodkov, ki ogrozijo vse njene bližnje.
Ta triler vsekakor nazorno prikazuje, v kako hitrem, medsebojno odtujenem in nepravičnem svetu danes živimo. V bistvu bi lahko rekli, da gre zgolj za nadgradnjo filma Prosti pad (Falling Down) režiserja Joela Schumacherja, v katerem je po mestu besnel Michael Douglas. Tokrat je to vlogo prevzel Russell Crowe, ki se je vanjo res dobro vživel, saj je njegova igra prepričljiva, a hkrati tudi srhljiva. Ampak kljub temu, da je Crowe dal res vse od sebe, je sam filmski izdelek preveč generičen, da bi žanrsko izstopal, saj je izid vsekakor že znan oz. namignjen pred samim koncem filma.
Tudi stranski liki v filmu služijo zgolj temu namenu, da so postranska škoda ali vodilo za razvoj zgodbe, tako da so pogosto nedodelani. Film na trenutke, še posebej pri vseh umorih, deluje kot nekakšna grozljivka, kot so Krik, Petek 13 in Noč čarovnic, le da tokrat morilec ne nosi nobene maske, ampak so žrtve še vedno dovolj neumne, da bi jih lahko zadavil z brezžičnim telefonom. Režiser Derrick Borte (The Joneses, American Dreamer) se pri vsem tem zgleduje po najslabših trenutkih iz prej omenjenih filmov, novosti, ki jih vpeljuje v samo zgodbo, pa so premalo izrazite ali preveč nedodelane, da bi prišle do izraza ali kako drugače zaznamovale gledalca. Sama zgodba bi lahko bila izpeljana bolj premišljeno in gledalca spodbujala h globljemu razmišljanju, ampak sčasoma se enostavno prelevi v preprosto igro mačke in miši, ki je na velikem platnu bila videna že več kot prevečkrat.
Ampak kljub temu da je film zgolj povprečna, nezavezujoča zabava, vsekakor ni brez svojih čarov, tako da če se vam zahoče slabo uro in pol cestnega besnenja, ki se stopnjuje iz minute v minuto, solidne igre Russella Crowa in odlične glasbene spremljave Davida Buckleyja (The Forbidden Kingdom, The Town), ki dogajanje še samo popestri, potem je vsekakor to film za vas. V bistvu bi lahko rekli, da je film skoraj neke vrste pregreha, ob kateri uživamo, čeprav se zavedamo, da sploh ni tako dobra. Ampak poudarek je na "skoraj", saj film zaradi svoje povprečnosti hitro potone v pozabo.
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar