Niantic v sodelovanju z umetnikom in superzvezdnikom Edom Sheeranom pripravlja novi, prav poseben dogodek v igri Pokémon GO, ki so bi pričel v ponedeljek, 22. 11. 2021 ob 20.00 in zaključil v torek, 30. 11. 2021, ob 22.00.
V tem času bo v igri na voljo poseben nastop Eda Sheerana, ki vam bo omogočal poslušanje skladb z njegovega najnovejšega albuma, pa tudi nekaterih njegovih največjih uspešnic. Poln seznam skladb, katerim bo mogoče prisluhniti, je sledeči:
Animejska serija Aggretsuko govori o 25-letni rdeči pandi Retsuko, zaposleni v računovodskem oddelku svojega sanjskega podjetja, ki od nadrejenih in sodelavcev začne prejemati vedno bolj nemogoča opravila. A ker jim nikoli ne ugovarja, mora vse te negativne občutke nekje sprostiti, tako da se vedno sama odpravi na karaoke, kjer poje death metal.
Prva 10-delna sezona animejske serije je na storitvi s pretočno vsebino Netflix izšla aprila 2018, vendar se je sam lik pojavil na japonski televiziji že prej v sklopu sobotnega jutranjega programa Ō-sama no Brunch na televizijski postaji TBS. Druga sezona je nato sledila junija 2019, tretja pa avgusta 2020.
Te dni pa smo končno dobili tudi novi napovednik za četrto sezono, ki prihaja na že prej omenjeno storitev s pretočno vsebino 16. decembra 2021. Napovednik za novo sezono te animirane štorije si lahko ogledate spodaj.
Serija Hanna, ki je v bistvu nastala po istoimenskem filmu iz leta 2011, v katerem so nastopili Saoirse Ronan, Eric Bana in Cate Blanchett, je alternativna pripoved te štorije, ki jo je pod okrilje vzel Amazon Prime Video, kjer si je možno ogledati tudi obe prejšnji sezoni tega akcijskega trilerja.
Tretja sezona, ki bo hkrati tudi zadnja, pa prihaja na to storitev s pretočno vsebino že konec tega meseca, in sicer 24. novembra 2021. Hanna, ki jo v seriji upodablja odlična Esmé Creed-Miles (Dark River), tudi v tretji sezoni nadaljuje boj proti organizaciji Utrax, ki je iz nje naredila morilsko orožje. V tretji sezoni se je igralski zasedbi pridružil tudi Ray Liotta (Goodfellas, Smokin' Aces) kot Utraxov obveščevalni operativec Gordon Evans.
Od 1. do 11. septembra 2021 je v Benetkah potekal že 78. beneški mednarodni filmski festival, na katerem se je z novinarsko akreditacijo mudil tudi Matej Patljak, ki ga filmski navdušenci verjetno poznate predvsem po njegovi res edinstveni Facebook strani Matej o filmu; tako in drugače, na kateri vam vedno znova podaja številne zanimivosti iz sveta filma ter prireja zabavne nagradne igre z res posebnimi in unikatnimi nagradami.
Na dotičnem filmskem festivalu je Matej dobil tudi priložnost, da intervjuja prav posebnega gosta, in sicer enega izmed sodobnih mojstrov japonske animacije Masaakija Yuaso, katerega prvi celovečerec Mind Game je leta 2004 požel številne kritične pohvale, na beneškem filmskem festivalu pa je tokrat promoviral svojo najnovejšo animacijsko stvaritev z naslovom Inu-Oh, ki govori o istoimenskem umetniku dramske glasbe iz 14. stoletja in ponazarja fiktiven prikaz njegovega življenja ob prehodu iz ljudske umetnosti sarugaku (opičja glasba) na formalizirani dramski tradiciji Noh in Kyogen.
V nadaljevanju si torej lahko preberete, o čem vsem je tekla beseda v intervjuju, ki se ga je Matej potrudil izvesti za vse nas, in verjetno boste v njem našli marsikatero zanimivo informacijo iz ozadja animacijskega postopka, ki je potreben za nastanek animiranega celovečerca, pa tudi informacije o samem režiserju in njegovem pristopu k ustvarjanju animacije. Poglejmo torej, o čem vsem je tekel pogovor.
Marvelovo filmsko vesolje je končno začelo odraščati, kar dokazuje najnovejša filmska stvaritev Večni (Eternals), ki je nastala pod režijsko taktirko z oskarjem nagrajene režiserke Chloe Zhao (Nomadland, The Rider). Film izvrstno prepleta elemente neodvisnega filma z elementi znanstveno-fantastičnega spektakla in ustvarja za Marvelove standarde res edinstveno filmsko doživetje, v katerem se prepletajo karakterne študije, obravnavanje sodobnih in perečih tematik ter tista globlja vprašanja človeškega obstoja in pomena. S tem se je Marvelu končno uspelo odmakniti od plehkih znanstveno-fantastičnih akcionerjev, polnih puhlih enovrstičnic in za lase privlečenih šal, ter zajadrati v filmske vode z nekoliko bolj dodelanimi liki, ki kljub svoji nesmrtnosti vseeno pokažejo vse svoje napake, kar jih naredi veliko bolj človeške.
Sama štorija deluje izvrstno kot samostojen film, čeprav na trenutke vsekakor ponudi določene povezave z ostalimi filmi iz Marvelovega filmskega vesolja, ki pa gledalca ne zmedejo preveč, če doslej ni redno sledil Marvelovim štorijam. Zhaotova je tudi odlično zmanevrirala osrednji Marvelov problem z nedodelanimi in nezanimivimi glavnimi zlikovci, proti katerim se junaki morajo boriti, saj je ubrala povsem drugačno pot s kar nekaj preobrati v sami zgodbi, ki je resnično večplastna z zanimivo tematiko eksistencializma in identitete.
Vsekakor film ni brez napak, saj se v zadnjem delu morda preveč spusti nazaj na raven tipičnih Marvelovih filmov, pri čemer začno sapojemajoči vizualni učinki prihajati preveč v ospredje in vse skupaj potem služi zgolj kot neke vrste odskočna deska za nadaljnje Marvelove filmske in serijske stvaritve. Ampak zahvaljujoč temu, da je Zhaotova imela kar nekaj svobode pri ustvarjanju filma, in odlični igri Gemme Chan (Crazy Rich Asians, Captain Marvel), ki upodablja Sersi, Richarda Maddena (Rocketman, Game of Thrones) kot Ikarisa, Angeline Jolie (Maleficent, Salt) kot Thene, Salme Hayek (Frida, Desperado) kot Ajak, Kumaila Nanjianija (Stuber, The Big Sick) kot Kinga, Lie McHugh (The Lodge) kot Sprite, Briana Tyreeja Henryja (Joker, Godzilla vs. Kong) kot Phastosa, Lauren Ridloff (Wonderstruck, Sound of Metal) kot Makkari, Barryja Keoghana (Dunkirk, The Green Knight) kot Druiga in Ma Dong-seoka (Train to Busan, The Good The Bad The Weird) oz. Dona Leeja kot Gilgamesha, štorija večino časa zadene pravo noto tako na dramski kot tudi akcijski ravni ter znova dokazuje, da ustvarjanje deljenega filmskega vesolja zna na trenutke za ustvarjalce biti nekoliko prevelik zalogaj.
K vsemu dogajanju vsekakor pripomore res dobra glasbena podlaga odličnega Ramina Djawadija, ki je te dni verjetno vsem najbolj znan kot skladatelj glasbe za serijo Igra prestolov (Game of Thrones), vendar je treba tudi poudariti, da je bil prisoten že na samem začetku MCU-ja, saj je prav tako skomponiral glasbo za film Iron Man.
Eternals je torej film, ki bo Marvelove oboževalce razdelil na dva pola, in sicer tiste, ki jim bo zelo všeč, in tiste, ki se z obstojem tega filma nikakor ne bodo mogli sprijazniti. Ampak dejstvo je, da bo po vsem tem, ko se prah poleže, obveljal še za eno veliko podcenjeno Marvelovo štorijo, ki je poskušala biti drugačna in izstopati iz ustaljenega Marvelovega filmskega kalupa, podobno kot je to na samem začetku poskušal storiti tudi film The Incredible Hulk, ki je bil v popolnem nasprotju z lahkotnim in igrivim tonom filma Iron Man. A kot kaže gledalci Marveovih filmov še niso pripravljeni odrasti, tako da bomo v prihodnje verjetno spet deležni goro karbonskih kopij že videnega.
Španski fenomen La Casa de Papel(Hiša papirja oz. Hiša denarja), poznana tudi pod angleškim naslovom Money Heist se 3. decembra 2021 vrača na Netflix še z zadnjo polovico 5. sezone, ki bo zaključila celotno štorijo.
Akcijska dramska serija si je v času svojega predvajanja na storitvi s pretočno vsebino pridobila kar lep kup oboževalcev, predvsem s svojo zelo provokativno premiso, saj sami ropi nikoli niso bili zgolj ropi, temveč so v ozadju skrivali številna moralna, družbena, politična in druga načela, ki jih je v trenutku mogoče skrhati. Money Heist je skozi svojo pripoved tudi neke vrste družbena kritika in kritika delovanja današnjega sveta, saj se spopada s številnimi sodobnimi tematikami, za kar nikakor ni čudno, da so gledalci serijo nemudoma vzljubili. K vsemu temu pa še dodamo zanimive like s številnimi človeškimi napakami, ki nikoli niso nezmotljivi, in dobimo res napet akcijski triler, ki zastavlja prava vprašanja.
Za vse, ki ste že zelo neučakani, je danes izšel tudi uradni napovednik za drugi del 5. sezone, ki obljublja res napet in emocionalen veliki finale. Ogledate si ga lahko spodaj. Dejstvo pa je, da zaključek, kakršen koli že bo, verjetno ne bo vsem povšeči. Ampak ravno to je čar tega, saj nikakor ne moreš zadovoljiti vseh okusov, s tem pa vzbudiš številne debate. V začetku decembra bo torej še zadnjič odzvenela uporniška skladba Ciao Bella, ki je nekako postala sinonim za ta serijo.
Army of Thieves je zgodba o Sebastianau Schlenchtu-Wöhnertu (Matthias Schweighöfer), ki smo ga v Zack Snyderjevi zombijadi Army of the Dead spoznali kot odličnega odpiralca trezorjev s psevdonimom Ludwig Dieter. Ta roparska štorija je v bistvu predzgodba o tem, kako je Sebastian postal zloglasni odpiralec trezorjev Ludwig Dieter.
Schweighöfer blesti tako pred kamero kot tudi za njo, saj je tudi režiser tega roparskega spektakla, ki združuje akcijo s tisto pristno nemško komedijo, ki se bo marsikomu zdela nekoliko čudna, morda celo nerazumljiva in absurdna. Tako film združuje elemente, ki smo jih lahko zasledili v nemških komedijah in komičnih dramah, kot so na primer Keinohrhasen, Zweiohrküken, Kokowääh, Kokowääh 2, 100 Dinge, Dieses bescheuerte Herz idr. Po drugi strai pa si film tudi sposoja od ameriške kinematografije, saj po stilu film še predvsem spominja na The Italian Job.
Tudi ostala igralska zasedba je odlično usklajena s Schweighöferjevim sprva samotarskim likom, ki v tej družbi tatov najde svoj novi smisel in poslanstvo. Tako so Nathalie Emmanuel kot roparka Gwendoline, Ruby O. Fee kot hekerka Korina, Stuart Martin kot akcijski navdušenec in adrenalinski odvisnik Brad Cage, Guz Khan kot voznik za pobege z bančnih ropov Rolph ter Jonathan Cohen kot Interpolov inšpektor Delacroix, ki je tej ekipi za petami in hkrati z njo tudi obseden, saj kuha osebno zamero, odlična igralska zasedba, ki z osrednjim likom premore zadostno mero kemije, da vse skupaj deluje kot dobro naoljena zabavna akcijska avantura, ki k roparskemu žanru sicer ne prinaša ničesar novega, vendar vseeno ponudi zadostno mero zabave in napetosti, da gledalca prikuje na sedež za dobri dve uri.
K vsemu temu tudi pripomore glasbena podlaga Hansa Zimmerja (Dune, The Dark Knight) in Stevea Mazzara (Bullet to the Head, The Boss Baby), ki odlično mešata obstoječe glasbene stvaritve Richarda Wagnerja. Vsa ta glasba še dodatno popestri dogajanje in dodaja k napetosti in dramatičnosti dogajanja.
Če se torej želite kratkočasiti in si zaželite zabavne akcijske avanture, potem je Army of Thieves, ki je za razliko od Snyderjeve razvlečene in prenapihnjene zombijade Army of the Dead res prava neobvezujoča osvežitev, odličen film za sprostitev po napornem delovnem tednu, še predvsem za kak deževen nedeljski popoldan.
Denis Villeneuve (Sicario, Blade Runner 2049), mojstrski režiser, ki zna združevati elemente avtorskega filma s tistimi iz filmskih spektaklov, se je lotil tudi znanstveno-fantastične književne klasike Franka Herberta z naslovom Dune: Peščeni planet in tako uspel ustvariti novo "instant" znanstveno-fantastično klasiko, ki zajema odlično igro, fantastično scenografijo, občutek grandioznosti in premore res neverjetno ustvarjanje filmskega vesolja, ki je istočasno zanimivo in temačno.
Marsikoga, ki je navajen glasnih in eksplozivnih "plehkih" filmskih spektaklov, bo nekoliko počasnejši tempo filma sicer motil, ampak je ob tem treba priznati, da dobri dve uri in pol mineta kot bi trenil, saj vsak kader filma vsebuje toliko podrobnosti, ki jih tudi nadvse nadebudni gledalec lahko ob prvem ogledu spregleda, tako da vsak trenutek filma od gledalca zahteva polno pozornost, vsekakor pa tudi večkraten ogled filma.
Znanstveno-fantastični spektakel je tako vizualno kot zgodbovno dovršena mojstrovina, ki nam že od samega začetka da vedeti, da je to zgolj začetek in nam ob vsem tem servira res odličen uvod v morebitno franšizo. Sami prizori so pripravljeni z veliko preciznostjo, ki gledalca posrka v samo dogajanje tako na vizualni kot tudi dramski ravni. Tako je film res prava paša za oči, pa tudi pava paša za naše male sive celice, ki jih na vsakem koraku poskuša preobremeniti.
Igralska zasedba, med katero najdemo Timothéeja Chalameta, Rebecco Ferguson, Jasona Isaacsa, Jasona Momoo, Zendayo, Stellana Skarsgårda, Josha Brolina, Javierja Bardema, Davea Bautisto in številna druga znana imena, je svoje vloge odigrala odlično, še posebej Chalamet kot Paul Atreides in Skarsgård kot zlovešči baron Harkonnen, vendar je treba priznati, da so eni liki nekoliko manj dodelani kot drugi, kar pa pri tako obširnem projektu s toliko različnimi liki vsekakor ni nepričakovano in nikakor ne kvari preveč končnega rezultata.
Medtem ko se zdi, kot da sta Lyncheva adaptacija iz leta 1984 in mini serija iz leta 2000 že nekoliko karikirali sami sebe, je Villeneuve ubral nekoliko drugačno, temačnejšo pot, ki je filmu morda res vzela nekoliko tiste lahkotnosti, ki smo je bili deležni predvsem pri mini seriji, vendar je za to ceno vsekakor uspel stopnjevati celotno grožnjo in poudariti ves ta pohlep po najdragocenejši dobrini v vsem vesolju. To pa še ne pomeni, da je film v celoti oropan humorja, saj smo ga na trenutke prav tako deležni, pa še na zelo prefinjen način.
Če si torej želite plehkih in hitrih znanstveno-fantastičnih eskapad, potem raje ostanite pri Marvelovih filmih, saj v tem primeru Dune: Peščeni planet nikakor ni film za vas. Če pa si želite znanstveno-fantastiko z globljim pomenom, nekoliko počasnejšim tempom in odlično izvršenimi prizori bitk, torej vsemi elementi, ki oživijo planet Arrakis, rodbini Atreides in Harkonnen, potem nikar ne oklevajte z ogledom te filmske mojstrovine na velikem platnu. Škoda samo, da bomo na nadaljevanje morali ponovno potrpeti dve leti.
Poslednji dvoboj (The Last Duel) je odlična srednjeveška štorija, pod katero se je kot režiser podpisal Ridley Scott (Gladiator, Blade Runner), ki je s filmom vsekakor znova dokazal, da je kljub nekaj brcam v temo (Prometheus, Alien: Covenant) še vedno v vrhunski formi, kar se tiče odličnih zgodovinskih spektaklov. Poleg tega je treba tudi pohvaliti odličen scenarij, ki je prišel izpod rok Matta Damona (Good Will Hunting, Promised Land) in Bena Afflecka (The Town, Gone Baby Gone), ki sta v filmu prav tako zaigrala.
Sama zgodba je sicer preprosto zasnovana, kar pa jo naredi zanimivo, je prikaz dogodka iz treh različnih perspektiv. To daje gledalcu možnost špekulacije, kaj se je dejansko zgodilo, saj se vsak pogled na dogodek "posilstva" plemkinje Marguerite de Carrouges, ki jo odlično upodablja Jodie Comer (Free Guy), razlikuje eden od drugega. Tako se porajajo skozi ogled številna vprašanja, kaj se je dejansko zgodilo, kaj točno je resnica, ali je resnica dejansko v očeh opazovalca itn.
Kar filmu daje svoj čar, pa je to, da so vsi liki prikazani izjemno človeško, saj noben ni brez napak, ki skozi vse tri vidike še kako pridejo do izraza. Poslednji dvoboj je vsekakor epski zgodovinski spektakel, hkrati pa tudi odlična karakterna študija srednjeveškega plemstva, ki zajema Scottov občutek za ustvarjanje brutalnih zgodovinskih spopadov in trganja udov ter Affleckov in Damonov občutek za odlično karakterno dramo ter preobrate, ki filmu skozi dogajanje vsekakor koristijo.
Poleg scenarija pa se je dvojica preizkusila tudi v sami igri, in sicer Affleck kot Pierre d'Alençon in Damon kot Sir Jean de Carrouges, mož posiljene plemkinje, ter tako s svojo igro dokazala, da še vedno znata na platnu pričarati zanimive karakterje, ki jih gledalec lahko hkrati obožuje in sovraži, odvisno od perspektive, s katere jih gleda. Tudi Adam Driver (Star Wars: The Force Awakens, Marriage Story) odlično upodablja Jacquesa Le Grisa, saj hkrati premore izjemno mero šarma in brutalnosti, njegov lik pa zna po eni strani tako biti nadvse zabaven, po drugi pa popolnoma sprevržen in ošaben.
Film skozi kritiko tedanje družbe, v kateri je religija igrala pomembno vlogo in je tudi predstavljala vsevedno znanost na vseh področjih, odraža tudi kritiko sodobne družbe in poraja številna paralelna vprašanja s sedanjostjo, tako da se včasih lahko celo vprašamo, ali se je od tedaj do danes sploh kaj dejansko spremenilo, razen tehnološkega napredka, saj se zdi, kot da so spletke, prevare, umori, podtikanja, zavidanje in želja po oblasti še vedno tesno zasidrani svetovne družbe.
Če torej iščete premeteno zgodovinsko avanturo, ki gledalca preprosto posrka v samo dogajanje, in vam malce preveč nazorni prizori ne delajo težav, potem je Poslednji dvoboj vsekakor film, ki si ga morate ogledati na velikem platnu, saj vam poleg odlične izvedbe, dobre igre in zanimivega podajanja zgodbe res ponudi obilo zabave in materiala, ki vam da misliti. Preprosto povedano gre za še eno mojstrovino, ki prihaja izpod rok gospoda Scotta.
V nadaljevanju franšize Venom je režijske vajeti od Rubena Fleischerja (Zombieland, Gangster Squad) prevzel Andy Serkis (Mowgli, Breathe) in nam serviral akcijsko nabito avanturo, polno vizualnih učinkov, pretirane računalniške animacije in skoraj neobstoječe zgodbe. Kar v filmu vsekakor deluje, je Tom Hardyjeva (Mad Max: Fury Road, Inception) dinamika v upodabljanju Eddieja Brocka in Venoma ter interakcija med tema dvema likoma. A ker se je Serkis vseeno preveč osredotočal na to, so vsi ostali elementi potisnjeni močno v ozadje.
Woody Harelson (Zombieland, The Hunger Games), ki upodablja morilca Cletusa Kasadyja in Carnagea, sicer opravi svoje delo dobro, vendar je njegov lik tako nedodelan in prazen, njegova romanca s Frances Barrison oz. Shriek, ki jo upodablja Naomie Harris (Skyfall, Pirates of the Caribbean: At World's End), pa se zdi privlečena za lase in nekoliko prisiljena, saj služi samo temu, da se lahko zgodba nekako razvije. Če smo torej iskreni, ustvarjalci nikakor niso znali izkoristiti igralca Harelsonovega kova, kar je res škoda, saj mu je vloga Kasadyja bila pisana na kožo, kar je še razlog več, zakaj je končen izdelek takšno razočaranje.
Tudi Michelle Williams (The Greatest Showman, Venom), ki upodablja Brockovo bivšo Anne Weying, je v filmu povsem odvečna in služi le še kot ena figura na šahovnici za razvoj zgodbe do končnega spopada med Venomom in Carneagem. K vsemu temu pa nikakor tudi ni pripomogla omejitev nasilja v samem filmu, ki sedaj deluje zelo risankasto, saj se zdi, kot da bi človek gledal Tiny Toonse in Looney Tunese na steroidih. Vse to pa naredi film banalno otročji, saj poleg vsega tega ponudi še zvrhano mero straniščnega humorja, ki niti ni več zabaven.
Če ste torej pripravljeni uro in pol gledati Hardyja, ki je pač Hardy, potem je to vsekakor zabava za vas. Ampak film žal nikakor ni nadgradil svojega predhodnika, temveč je pograbil vse njegove prednosti in slabosti in jih ponovno recikliral, tako da lahko rečemo, da ima gledalec ob ogledu občutek, kot da gleda prvi del v novem pakiranju.
Kot običajno smo se odločili med širokim naborom filmskih mojstrovin, ki se bodo predvajale na letošnjem, že 32. ferstivalu Liffe, ki se bo odvijal od 10. do 21. novembra 2021, izpostaviti filmske in animacijske stvaritve iz vzhodnoazijskih držav, kot so Japonska, Kitajska, Južna Koreja itn. Poglejmo si torej, katere azijske produkcije si bomo lahko ogledali letos.
-----------------------
BALON
Originalni naslov:
Qi qiu Angleški naslov:
Balloon Sekcija:
PANORAMA Država, letnica:
Kitajska, 2019 Trajanje filma:
102 minuti Režija:
Pema Tseden Scenarij:
Pema Tseden Fotografija:
Lu Songye Glasba:
Peyman Yazdanian Podnapisi:
angleščina,, slovenščina Jezik:
kitajščina koda za glasovanje:
M Igrajo:
Sonam Wangmo (Drolkar), Jinpa (Dargje), Yangshik Tso (nuna)
Nagrade:
Benetke 2019, Amiens 2019 (najboljši scenarij), Cabourg (posebna omemba), Chicago (najboljši scenarij), Hainan (najboljši film, najboljša igralka), Tokio FILMeX (najboljši film), Toronto 2019, Busan 2019
Opis:
Komičen pogled na zagate kitajske politike enega otroka v zgodbi, postavljen v odročno tibetansko skupnost, kjer sobivata tradicija in sodobnost.
Zgodnja osemdeseta leta. Dargje in Drolkar na širnih tibetanskih planjavah živita umirjeno s tremi sinovi in dedkom. Nekega dne pa dva fanta najdeta kondoma svojih staršev in ju napihneta kot balona. Njuna navihana zamisel med vaščani sproži val ogorčenja, Dargje in Drolkar pa se znajdeta v zagati tudi iz čisto praktičnih razlogov: ostala sta brez kondomov. Že zdaj imata tri potomce, Kitajska pa je ravno pred kratkim uzakonila politiko enega otroka. A Dargje je pohoten kot njegovi ovni in treba bo najti kakšen drug način kontracepcije ...
"Balon raziskuje razmerje med resničnostjo in dušo. Tibetanci verjamejo, da odmre samo meso, medtem ko duša živi naprej. S trčenjem budistične vere ob realnost sodobne družbe je čas za odločitve." (Pema Tseden)
Animirani film avtorja uspešnice Mirai je sodobna reinterpretacija zgodbe o lepotici in zveri, pripoved o negotovi najstnici, ki postane virtualna glasbena senzacija in se s skrivnostnim bitjem poda na vznemirljivo potovanje.
Sedemnajstletna Suzu z očetom živi na japonskem podeželju. Nekoč je rada prepevala s pokojno mamo, odkar nje ni, pa ne zmore več peti. Poleg tega sta se z očetom oddaljila in Suzu se je zaprla pred svetom. Nekega dne pa vstopi v U, virtualni svet, kjer se srečuje pet bilijonov uporabnikov. Tam ugotovi, da lahko skrita za svojim avatarjem spet poje in kot Belle kmalu postane velika virtualna zvezda. Potem pa se pred njo nenadoma pojavi skrivnostno bitje, podobno zmaju ...
"V preteklosti sem raziskoval, kako so danes ljudje povezani bolj kot kdaj koli in neizčrpno temo povezljivosti na spletu, za katero upam, da bo mlajši generaciji omogočila pozitivno in zabavno spremeniti svet na bolje. Vendar se tudi zelo zavedam s spletom povezanih težav, kot so spletne zlorabe, socialna izključenost in lažne novice. Vendar sem še vedno prepričan, da je lahko tudi koristno orodje za izboljšanje življenja vseh. Ker se splet nenehno razvija, sem si obljubil ustvariti film, ki bo pokazal njegove prednosti." (Mamoru Hosoda)
Igrajo:
Hidetoshi Nishijima (Yusuke Kafuku), Toko Miura (Misaki Watari), Reika Kirishima (Oto), Yoo-rim Park (Lee Yoon-a), Dae-Young Jin (Kon Yoon-su), Sonia Yuan (Janice Chan), Satoko Abe (Yuhara), Masaki Okada (Koji Takatsuki), Perry Dizon, Ann Fite
Nagrade:
Cannes 2021 (najboljši scenarij), Karlovi Vari 2021, Toronto 2021
Opis:
Kratka zgodba Hurakija Murakamija je na velikem platnu zaživela kot refleksija o preseganju osebne travme s pomočjo umetnosti. Nagrada za najboljši scenarij na filmskem festivalu v Cannesu.
Yusuke je gledališki režiser in igralec, srečno poročen s scenaristko Oto. Mož in žena nenehno snujeta ideje za nove zgodbe ter si jih pripovedujeta. Oto nato nenadoma umre, zaradi česar se Yusuke umakne iz družabnega življenja. Njegovo edino zatočišče je avto, v katerem zdaj med samotnimi vožnjami sam vadi dialoge s pomočjo ženinih avdio kaset. Po dveh letih režiser sprejme ponudbo za nov gledališki projekt, vendar pa ga organizatorji soočijo z nenavadnim pogojem. Zavarovalnica zahteva, da se v službo ne sme voziti sam, temveč mora to delo opravljati njegova voznica, tiha in zadržana Misaki. Nobenemu od njiju vožnje niso prijetne, a sta primorana razviti odnos, ki bo prekinil mučno tišino.
"S to kratko zgodbo sem se prvič srečal, ko mi je prijatelj ob izidu leta 2013 omenil njeno sorodnost z mojim delom. In res: vožnja z avtom in možnost za zlagoma porajajoče se intimne pogovore v tem zaprtem prostoru. /.../ Mislim pa, da sta me najbolj pritegnila močna lika, Kafuku in Misaki. Izjemno zanimiva sta. Sta zelo zadržani osebi, ki le sčasoma spregovorita o sebi." (Ryusuke Hamaguchi)
Opis:
Odbita obešenjaška komedija, ki se poigrava z znanstvenim fenomenom časovnega odmeva oziroma napovedovanja prihodnosti.
Kato prebiva tik nad kavarno, ki je v njegovi lasti. Nekega dne začuden spozna, da je televizijski zaslon, nameščen v njegovi kavarni, nekaj posebnega. Dogajanje na njem je namreč vedno dve minuti pred sedanjostjo, na televizijskem zaslonu zagleda samega sebe, kako maha iz prihodnosti. To ugotovijo tudi njegovi prijatelji, ki se sprva zabavajo, nato pa sklenejo s tem nenavadnim pojavom zaslužiti. A stvari se zapletejo - še posebej ko se vpleteta Katova simpatija iz sosednje brivnice in jakuza, ki ima pisarno v isti stavbi …
"Ko me vprašajo: 'Kaj želite posneti?', so moj odgovor najprej zgradba in sredstva, povezana z dramatiko in sceno. Ker sem v gledališki skupini, želim tudi dolge prizore z igralci, kot bi bili na odru. Mislim, da je dobro izkoristiti lastne prednosti za ustvarjanje izvirnih del in uspešen prodor v filmskem svetu. Pišem tudi filmske scenarije za druge, vendar sem za naš projekt izbral metodo, ki je drugje ne bi mogel uporabiti. Resnično verjamem, da smo projekt uspešno sklenili zaradi sodelovanja naše gledališke skupine. Prisluhnili so vsem mojim nerazumnim prošnjam in s tem olajšali eksperimentiranje. Če bi moral scenarij napisati za koga drugega, ne bi bil tako eksperimentalen." (Makoto Ueda, scenarist)
Nagrade:
Berlinale 2021 (velika nagrada žirije), Moskva 2021, Hongkong2021
Opis:
Tri zgodbe o prav toliko zaljubljenih ženskah in seriji naključij, ki protagonistke vodijo v zapletena osebna razmerja. Velika nagrada žirije na Berlinalu.
Ryusuke Hamaguchi je film zasnoval kot venec treh kratkih zgodb, ki v svoji sugestivni povezanosti spominjajo na trodelno glasbeno kompozicijo. V prvi zgodbi spremljamo Meiko, ki je pretresena, ko ugotovi, da je moški, za katerega se zanima njena prijateljica, v resnici njen bivši. V drugi zgodbi Sasaki iz maščevanja načrtuje potegavščino proti svojemu profesorju in v ta namen izkoristi svojo ljubimko Nao. V tretji zgodbi pa Natsuko sreča žensko, ki ju povezujejo skupni spomini iz preteklosti, kar vodi v priznanje skritih čustev, ki jih obe nosita v sebi. Tri prigode nas opomnijo, da so naključja ravno tako pomemben del našega življenja kot zavestne odločitve, ki jih na svoji življenjski poti sprejmemo.
"Tri zgodbe so bile zasnovane kot prve v seriji sedmih na temo 'naključja in domišljije'. Naključje me je vedno zanimalo. Njegovo upodabljanje je metoda, ki posebnosti, redkosti ne utemeljuje v realnosti, temveč jo obravnava kot bistvo sveta. Ob ustvarjanju dela s tem naslovom sem spoznal, da zgodbo razpira na nepričakovane načine. Naj vam bo presenečenje nad nepričakovanostjo sveta v užitek." (Ryusuke Hamaguchi)
Melanholičen vizualni dnevnik mladega dekleta, ki ob vrnitvi domov začuti, kako krhki in mimobežni so medčloveški odnosi v velikem mestu. Zmagovalni film festivala v Rotterdamu.
Dvaindvajsetletna Muzi se odpravi domov v Hangčou na praznovanje kitajskega novega leta. Tu se ponovno pogrezne v vloge hčerke, polsestre in partnerke. Ko pa nekoč pospremi svojo sestro v šolo, spozna lastnika lokalnega bara. Ta karizmatični moški v njej prebudi spomine na starega prijatelja, ki je izginil brez sledu. Sočasno v mesto nenapovedano pripotuje Muzijin fant. Med pohajkovanjem po mestu, ki se zdi tako domače in hkrati tuje, Muzi išče svoj kotiček pod soncem.
"Vse doživljamo skozi Muzijine oči. Prehaja skozi življenje različnih ljudi, s katerimi jo povezuje določeno razmerje, vendar je od njih tudi v nekem smislu odtujena. Na nikogar se ne zanaša, tudi drugi se ne zanašajo nanjo kot vzvod njihovega življenja. Ta realnost mi je znana z vso svojo živostjo. V razmerju igraš neko vlogo - hčerke, dekleta, ob srečanju z novo simpatijo - vendar navsezadnje življenje ljudi teče svoj tok neodvisno od tebe." (Zheng Lu Xinyuan)
Igrajo:
Anthony Varghese (Antony), Chemban Vinod Jose (Kaalan Varkey), Sabumon Abdusamad (Kuttachan), Santhy Balachandran (Sophie), Jaffar Idukki (Kuriachan)
Nagrade:
Toronto 2020, Montreal 2019, Rotterdam 2020
Opis:
Drzni indijski režiser Lijo Jose Pellisery ponuja eksplozivno zgodbo o pobeglem bivolu, ki v zakotni vasici povzroči vsesplošni kaos in blaznost ekstatičnega nasilja.
Kalan je mesar, ki prebivalce majhne indijske naselbine oskrbuje s svežim mesom. A nekega dne rutinski zakol bivola povzroči pravi preplah, saj žival ponori in pobegne ter začne pustošiti po vasi. Ko se policijska intervencija in najeti lovec na živali ne izkažeta za najbolj učinkovita, vzamejo vaščani zadeve v svoje roke. Nedolžen lov na žival se spremeni v krvavi obračun pod vodstvom lokalcev, ki želijo zmešnjavo izrabiti za poravnavo starih računov …
"Ne želimo posredovati političnega sporočila ali politične alegorije o dogajanju okoli nas. Film vidim kot človeško zgodbo, zaplet z univerzalno temo. Nič nimam proti, če si ljudje iz videnega ustvarjajo določene predstave, vendar si jim ne prizadevam vsiljevati idej. /.../ Želim si samo ustvarjati filme. Nočem se vpletati v razprave, ki mi ne bi dopuščale snemanja. Moje delo je ustvarjanje. Sporočila ni treba izpostaviti, podaš takšnega, ki se ponuja samo po sebi." (Lijo Jose Pellissery)
To so torej vse letošnje azijske produkcije, ki jih boste lahko videli na letošnjem festivalu Liffe. Nekatere si bo celo mogoče ogledati kar iz domačega naslanjača kot video na zahtevo (VOD). Če vas zanimajo tudi ostali naslovi, ki bodo predvajani na letošnjem festivalu, najdete celoten nabor filmov na povezavi TUKAJ.
