Niantic v sodelovanju z umetnikom in superzvezdnikom Edom Sheeranom pripravlja novi, prav poseben dogodek v igri Pokémon GO, ki so bi pričel v ponedeljek, 22. 11. 2021 ob 20.00 in zaključil v torek, 30. 11. 2021, ob 22.00.
V tem času bo v igri na voljo poseben nastop Eda Sheerana, ki vam bo omogočal poslušanje skladb z njegovega najnovejšega albuma, pa tudi nekaterih njegovih največjih uspešnic. Poln seznam skladb, katerim bo mogoče prisluhniti, je sledeči:
Animejska serija Aggretsuko govori o 25-letni rdeči pandi Retsuko, zaposleni v računovodskem oddelku svojega sanjskega podjetja, ki od nadrejenih in sodelavcev začne prejemati vedno bolj nemogoča opravila. A ker jim nikoli ne ugovarja, mora vse te negativne občutke nekje sprostiti, tako da se vedno sama odpravi na karaoke, kjer poje death metal.
Prva 10-delna sezona animejske serije je na storitvi s pretočno vsebino Netflix izšla aprila 2018, vendar se je sam lik pojavil na japonski televiziji že prej v sklopu sobotnega jutranjega programa Ō-sama no Brunch na televizijski postaji TBS. Druga sezona je nato sledila junija 2019, tretja pa avgusta 2020.
Te dni pa smo končno dobili tudi novi napovednik za četrto sezono, ki prihaja na že prej omenjeno storitev s pretočno vsebino 16. decembra 2021. Napovednik za novo sezono te animirane štorije si lahko ogledate spodaj.
Serija Hanna, ki je v bistvu nastala po istoimenskem filmu iz leta 2011, v katerem so nastopili Saoirse Ronan, Eric Bana in Cate Blanchett, je alternativna pripoved te štorije, ki jo je pod okrilje vzel Amazon Prime Video, kjer si je možno ogledati tudi obe prejšnji sezoni tega akcijskega trilerja.
Tretja sezona, ki bo hkrati tudi zadnja, pa prihaja na to storitev s pretočno vsebino že konec tega meseca, in sicer 24. novembra 2021. Hanna, ki jo v seriji upodablja odlična Esmé Creed-Miles (Dark River), tudi v tretji sezoni nadaljuje boj proti organizaciji Utrax, ki je iz nje naredila morilsko orožje. V tretji sezoni se je igralski zasedbi pridružil tudi Ray Liotta (Goodfellas, Smokin' Aces) kot Utraxov obveščevalni operativec Gordon Evans.
Od 1. do 11. septembra 2021 je v Benetkah potekal že 78. beneški mednarodni filmski festival, na katerem se je z novinarsko akreditacijo mudil tudi Matej Patljak, ki ga filmski navdušenci verjetno poznate predvsem po njegovi res edinstveni Facebook strani Matej o filmu; tako in drugače, na kateri vam vedno znova podaja številne zanimivosti iz sveta filma ter prireja zabavne nagradne igre z res posebnimi in unikatnimi nagradami.
Na dotičnem filmskem festivalu je Matej dobil tudi priložnost, da intervjuja prav posebnega gosta, in sicer enega izmed sodobnih mojstrov japonske animacije Masaakija Yuaso, katerega prvi celovečerec Mind Game je leta 2004 požel številne kritične pohvale, na beneškem filmskem festivalu pa je tokrat promoviral svojo najnovejšo animacijsko stvaritev z naslovom Inu-Oh, ki govori o istoimenskem umetniku dramske glasbe iz 14. stoletja in ponazarja fiktiven prikaz njegovega življenja ob prehodu iz ljudske umetnosti sarugaku (opičja glasba) na formalizirani dramski tradiciji Noh in Kyogen.
V nadaljevanju si torej lahko preberete, o čem vsem je tekla beseda v intervjuju, ki se ga je Matej potrudil izvesti za vse nas, in verjetno boste v njem našli marsikatero zanimivo informacijo iz ozadja animacijskega postopka, ki je potreben za nastanek animiranega celovečerca, pa tudi informacije o samem režiserju in njegovem pristopu k ustvarjanju animacije. Poglejmo torej, o čem vsem je tekel pogovor.
Marvelovo filmsko vesolje je končno začelo odraščati, kar dokazuje najnovejša filmska stvaritev Večni (Eternals), ki je nastala pod režijsko taktirko z oskarjem nagrajene režiserke Chloe Zhao (Nomadland, The Rider). Film izvrstno prepleta elemente neodvisnega filma z elementi znanstveno-fantastičnega spektakla in ustvarja za Marvelove standarde res edinstveno filmsko doživetje, v katerem se prepletajo karakterne študije, obravnavanje sodobnih in perečih tematik ter tista globlja vprašanja človeškega obstoja in pomena. S tem se je Marvelu končno uspelo odmakniti od plehkih znanstveno-fantastičnih akcionerjev, polnih puhlih enovrstičnic in za lase privlečenih šal, ter zajadrati v filmske vode z nekoliko bolj dodelanimi liki, ki kljub svoji nesmrtnosti vseeno pokažejo vse svoje napake, kar jih naredi veliko bolj človeške.
Sama štorija deluje izvrstno kot samostojen film, čeprav na trenutke vsekakor ponudi določene povezave z ostalimi filmi iz Marvelovega filmskega vesolja, ki pa gledalca ne zmedejo preveč, če doslej ni redno sledil Marvelovim štorijam. Zhaotova je tudi odlično zmanevrirala osrednji Marvelov problem z nedodelanimi in nezanimivimi glavnimi zlikovci, proti katerim se junaki morajo boriti, saj je ubrala povsem drugačno pot s kar nekaj preobrati v sami zgodbi, ki je resnično večplastna z zanimivo tematiko eksistencializma in identitete.
Vsekakor film ni brez napak, saj se v zadnjem delu morda preveč spusti nazaj na raven tipičnih Marvelovih filmov, pri čemer začno sapojemajoči vizualni učinki prihajati preveč v ospredje in vse skupaj potem služi zgolj kot neke vrste odskočna deska za nadaljnje Marvelove filmske in serijske stvaritve. Ampak zahvaljujoč temu, da je Zhaotova imela kar nekaj svobode pri ustvarjanju filma, in odlični igri Gemme Chan (Crazy Rich Asians, Captain Marvel), ki upodablja Sersi, Richarda Maddena (Rocketman, Game of Thrones) kot Ikarisa, Angeline Jolie (Maleficent, Salt) kot Thene, Salme Hayek (Frida, Desperado) kot Ajak, Kumaila Nanjianija (Stuber, The Big Sick) kot Kinga, Lie McHugh (The Lodge) kot Sprite, Briana Tyreeja Henryja (Joker, Godzilla vs. Kong) kot Phastosa, Lauren Ridloff (Wonderstruck, Sound of Metal) kot Makkari, Barryja Keoghana (Dunkirk, The Green Knight) kot Druiga in Ma Dong-seoka (Train to Busan, The Good The Bad The Weird) oz. Dona Leeja kot Gilgamesha, štorija večino časa zadene pravo noto tako na dramski kot tudi akcijski ravni ter znova dokazuje, da ustvarjanje deljenega filmskega vesolja zna na trenutke za ustvarjalce biti nekoliko prevelik zalogaj.
K vsemu dogajanju vsekakor pripomore res dobra glasbena podlaga odličnega Ramina Djawadija, ki je te dni verjetno vsem najbolj znan kot skladatelj glasbe za serijo Igra prestolov (Game of Thrones), vendar je treba tudi poudariti, da je bil prisoten že na samem začetku MCU-ja, saj je prav tako skomponiral glasbo za film Iron Man.
Eternals je torej film, ki bo Marvelove oboževalce razdelil na dva pola, in sicer tiste, ki jim bo zelo všeč, in tiste, ki se z obstojem tega filma nikakor ne bodo mogli sprijazniti. Ampak dejstvo je, da bo po vsem tem, ko se prah poleže, obveljal še za eno veliko podcenjeno Marvelovo štorijo, ki je poskušala biti drugačna in izstopati iz ustaljenega Marvelovega filmskega kalupa, podobno kot je to na samem začetku poskušal storiti tudi film The Incredible Hulk, ki je bil v popolnem nasprotju z lahkotnim in igrivim tonom filma Iron Man. A kot kaže gledalci Marveovih filmov še niso pripravljeni odrasti, tako da bomo v prihodnje verjetno spet deležni goro karbonskih kopij že videnega.
Španski fenomen La Casa de Papel(Hiša papirja oz. Hiša denarja), poznana tudi pod angleškim naslovom Money Heist se 3. decembra 2021 vrača na Netflix še z zadnjo polovico 5. sezone, ki bo zaključila celotno štorijo.
Akcijska dramska serija si je v času svojega predvajanja na storitvi s pretočno vsebino pridobila kar lep kup oboževalcev, predvsem s svojo zelo provokativno premiso, saj sami ropi nikoli niso bili zgolj ropi, temveč so v ozadju skrivali številna moralna, družbena, politična in druga načela, ki jih je v trenutku mogoče skrhati. Money Heist je skozi svojo pripoved tudi neke vrste družbena kritika in kritika delovanja današnjega sveta, saj se spopada s številnimi sodobnimi tematikami, za kar nikakor ni čudno, da so gledalci serijo nemudoma vzljubili. K vsemu temu pa še dodamo zanimive like s številnimi človeškimi napakami, ki nikoli niso nezmotljivi, in dobimo res napet akcijski triler, ki zastavlja prava vprašanja.
Za vse, ki ste že zelo neučakani, je danes izšel tudi uradni napovednik za drugi del 5. sezone, ki obljublja res napet in emocionalen veliki finale. Ogledate si ga lahko spodaj. Dejstvo pa je, da zaključek, kakršen koli že bo, verjetno ne bo vsem povšeči. Ampak ravno to je čar tega, saj nikakor ne moreš zadovoljiti vseh okusov, s tem pa vzbudiš številne debate. V začetku decembra bo torej še zadnjič odzvenela uporniška skladba Ciao Bella, ki je nekako postala sinonim za ta serijo.
Army of Thieves je zgodba o Sebastianau Schlenchtu-Wöhnertu (Matthias Schweighöfer), ki smo ga v Zack Snyderjevi zombijadi Army of the Dead spoznali kot odličnega odpiralca trezorjev s psevdonimom Ludwig Dieter. Ta roparska štorija je v bistvu predzgodba o tem, kako je Sebastian postal zloglasni odpiralec trezorjev Ludwig Dieter.
Schweighöfer blesti tako pred kamero kot tudi za njo, saj je tudi režiser tega roparskega spektakla, ki združuje akcijo s tisto pristno nemško komedijo, ki se bo marsikomu zdela nekoliko čudna, morda celo nerazumljiva in absurdna. Tako film združuje elemente, ki smo jih lahko zasledili v nemških komedijah in komičnih dramah, kot so na primer Keinohrhasen, Zweiohrküken, Kokowääh, Kokowääh 2, 100 Dinge, Dieses bescheuerte Herz idr. Po drugi strai pa si film tudi sposoja od ameriške kinematografije, saj po stilu film še predvsem spominja na The Italian Job.
Tudi ostala igralska zasedba je odlično usklajena s Schweighöferjevim sprva samotarskim likom, ki v tej družbi tatov najde svoj novi smisel in poslanstvo. Tako so Nathalie Emmanuel kot roparka Gwendoline, Ruby O. Fee kot hekerka Korina, Stuart Martin kot akcijski navdušenec in adrenalinski odvisnik Brad Cage, Guz Khan kot voznik za pobege z bančnih ropov Rolph ter Jonathan Cohen kot Interpolov inšpektor Delacroix, ki je tej ekipi za petami in hkrati z njo tudi obseden, saj kuha osebno zamero, odlična igralska zasedba, ki z osrednjim likom premore zadostno mero kemije, da vse skupaj deluje kot dobro naoljena zabavna akcijska avantura, ki k roparskemu žanru sicer ne prinaša ničesar novega, vendar vseeno ponudi zadostno mero zabave in napetosti, da gledalca prikuje na sedež za dobri dve uri.
K vsemu temu tudi pripomore glasbena podlaga Hansa Zimmerja (Dune, The Dark Knight) in Stevea Mazzara (Bullet to the Head, The Boss Baby), ki odlično mešata obstoječe glasbene stvaritve Richarda Wagnerja. Vsa ta glasba še dodatno popestri dogajanje in dodaja k napetosti in dramatičnosti dogajanja.
Če se torej želite kratkočasiti in si zaželite zabavne akcijske avanture, potem je Army of Thieves, ki je za razliko od Snyderjeve razvlečene in prenapihnjene zombijade Army of the Dead res prava neobvezujoča osvežitev, odličen film za sprostitev po napornem delovnem tednu, še predvsem za kak deževen nedeljski popoldan.
Denis Villeneuve (Sicario, Blade Runner 2049), mojstrski režiser, ki zna združevati elemente avtorskega filma s tistimi iz filmskih spektaklov, se je lotil tudi znanstveno-fantastične književne klasike Franka Herberta z naslovom Dune: Peščeni planet in tako uspel ustvariti novo "instant" znanstveno-fantastično klasiko, ki zajema odlično igro, fantastično scenografijo, občutek grandioznosti in premore res neverjetno ustvarjanje filmskega vesolja, ki je istočasno zanimivo in temačno.
Marsikoga, ki je navajen glasnih in eksplozivnih "plehkih" filmskih spektaklov, bo nekoliko počasnejši tempo filma sicer motil, ampak je ob tem treba priznati, da dobri dve uri in pol mineta kot bi trenil, saj vsak kader filma vsebuje toliko podrobnosti, ki jih tudi nadvse nadebudni gledalec lahko ob prvem ogledu spregleda, tako da vsak trenutek filma od gledalca zahteva polno pozornost, vsekakor pa tudi večkraten ogled filma.
Znanstveno-fantastični spektakel je tako vizualno kot zgodbovno dovršena mojstrovina, ki nam že od samega začetka da vedeti, da je to zgolj začetek in nam ob vsem tem servira res odličen uvod v morebitno franšizo. Sami prizori so pripravljeni z veliko preciznostjo, ki gledalca posrka v samo dogajanje tako na vizualni kot tudi dramski ravni. Tako je film res prava paša za oči, pa tudi pava paša za naše male sive celice, ki jih na vsakem koraku poskuša preobremeniti.
Igralska zasedba, med katero najdemo Timothéeja Chalameta, Rebecco Ferguson, Jasona Isaacsa, Jasona Momoo, Zendayo, Stellana Skarsgårda, Josha Brolina, Javierja Bardema, Davea Bautisto in številna druga znana imena, je svoje vloge odigrala odlično, še posebej Chalamet kot Paul Atreides in Skarsgård kot zlovešči baron Harkonnen, vendar je treba priznati, da so eni liki nekoliko manj dodelani kot drugi, kar pa pri tako obširnem projektu s toliko različnimi liki vsekakor ni nepričakovano in nikakor ne kvari preveč končnega rezultata.
Medtem ko se zdi, kot da sta Lyncheva adaptacija iz leta 1984 in mini serija iz leta 2000 že nekoliko karikirali sami sebe, je Villeneuve ubral nekoliko drugačno, temačnejšo pot, ki je filmu morda res vzela nekoliko tiste lahkotnosti, ki smo je bili deležni predvsem pri mini seriji, vendar je za to ceno vsekakor uspel stopnjevati celotno grožnjo in poudariti ves ta pohlep po najdragocenejši dobrini v vsem vesolju. To pa še ne pomeni, da je film v celoti oropan humorja, saj smo ga na trenutke prav tako deležni, pa še na zelo prefinjen način.
Če si torej želite plehkih in hitrih znanstveno-fantastičnih eskapad, potem raje ostanite pri Marvelovih filmih, saj v tem primeru Dune: Peščeni planet nikakor ni film za vas. Če pa si želite znanstveno-fantastiko z globljim pomenom, nekoliko počasnejšim tempom in odlično izvršenimi prizori bitk, torej vsemi elementi, ki oživijo planet Arrakis, rodbini Atreides in Harkonnen, potem nikar ne oklevajte z ogledom te filmske mojstrovine na velikem platnu. Škoda samo, da bomo na nadaljevanje morali ponovno potrpeti dve leti.
