Sama štorija deluje izvrstno kot samostojen film, čeprav na trenutke vsekakor ponudi določene povezave z ostalimi filmi iz Marvelovega filmskega vesolja, ki pa gledalca ne zmedejo preveč, če doslej ni redno sledil Marvelovim štorijam. Zhaotova je tudi odlično zmanevrirala osrednji Marvelov problem z nedodelanimi in nezanimivimi glavnimi zlikovci, proti katerim se junaki morajo boriti, saj je ubrala povsem drugačno pot s kar nekaj preobrati v sami zgodbi, ki je resnično večplastna z zanimivo tematiko eksistencializma in identitete.
Vsekakor film ni brez napak, saj se v zadnjem delu morda preveč spusti nazaj na raven tipičnih Marvelovih filmov, pri čemer začno sapojemajoči vizualni učinki prihajati preveč v ospredje in vse skupaj potem služi zgolj kot neke vrste odskočna deska za nadaljnje Marvelove filmske in serijske stvaritve. Ampak zahvaljujoč temu, da je Zhaotova imela kar nekaj svobode pri ustvarjanju filma, in odlični igri Gemme Chan (Crazy Rich Asians, Captain Marvel), ki upodablja Sersi, Richarda Maddena (Rocketman, Game of Thrones) kot Ikarisa, Angeline Jolie (Maleficent, Salt) kot Thene, Salme Hayek (Frida, Desperado) kot Ajak, Kumaila Nanjianija (Stuber, The Big Sick) kot Kinga, Lie McHugh (The Lodge) kot Sprite, Briana Tyreeja Henryja (Joker, Godzilla vs. Kong) kot Phastosa, Lauren Ridloff (Wonderstruck, Sound of Metal) kot Makkari, Barryja Keoghana (Dunkirk, The Green Knight) kot Druiga in Ma Dong-seoka (Train to Busan, The Good The Bad The Weird) oz. Dona Leeja kot Gilgamesha, štorija večino časa zadene pravo noto tako na dramski kot tudi akcijski ravni ter znova dokazuje, da ustvarjanje deljenega filmskega vesolja zna na trenutke za ustvarjalce biti nekoliko prevelik zalogaj.
K vsemu dogajanju vsekakor pripomore res dobra glasbena podlaga odličnega Ramina Djawadija, ki je te dni verjetno vsem najbolj znan kot skladatelj glasbe za serijo Igra prestolov (Game of Thrones), vendar je treba tudi poudariti, da je bil prisoten že na samem začetku MCU-ja, saj je prav tako skomponiral glasbo za film Iron Man.
Eternals je torej film, ki bo Marvelove oboževalce razdelil na dva pola, in sicer tiste, ki jim bo zelo všeč, in tiste, ki se z obstojem tega filma nikakor ne bodo mogli sprijazniti. Ampak dejstvo je, da bo po vsem tem, ko se prah poleže, obveljal še za eno veliko podcenjeno Marvelovo štorijo, ki je poskušala biti drugačna in izstopati iz ustaljenega Marvelovega filmskega kalupa, podobno kot je to na samem začetku poskušal storiti tudi film The Incredible Hulk, ki je bil v popolnem nasprotju z lahkotnim in igrivim tonom filma Iron Man. A kot kaže gledalci Marveovih filmov še niso pripravljeni odrasti, tako da bomo v prihodnje verjetno spet deležni goro karbonskih kopij že videnega.
HUlk jih zmaga :P
OdgovoriIzbrišiDva zaporedna prizora so me spominjali/asociacija na anime Dragon Ball in Yu Yu Hakusho.
OdgovoriIzbriši